Ocenjujem, da visok ali nizek status v skupini vrstnikov trajno zaznamuje človekovo osebnost. Otroci, ki so nepriljubljeni v vrstniški skupini zelo težko premagajo to oviro tudi kasneje v življenju. Tudi meni se je godilo podobno. Starše običajno krivimo za vse dobro in slabo v otrokovih lastnostih. V knjigi Otroka oblikujejo vrstniki boste izvedeli, da je vpliv staršev na oblikovanje otrokovih čustvenih in miselnih lastnosti zelo majhen. Večji del otrokovih lastnosti (poleg učinkov dednosti) je vpliv vrstnikov s katerimi otroci odraščajo. Seveda ni nepomembno kako starši ravnamo z otrokom, a kar v resnici šteje je vpliv genov in vrstniška skupina. Otrok npr. ne bo povzel govorico staršev ampak vrstnikov. Avtorica pravi: Bodite pozorni na skupino vrstnikov s katerimi se vaš otrok druži. Vpliv na otrokov družbeni razvoj ni tisti, ki izhaja iz družinskega okolja (tu se otrok nauči kako se vesti v družini) temveč tisti iz otrokove skupine vrstnikov. Danes otroci zmagujejo ali izgubljajo zaradi svoje sposobnosti in uspešnosti v lokalnem okolju. Otrok se bo moral bojevati za svoje tovariše, jih najti in zadržati. In v tej skupini bodo veljala drugačna pravila. Starši naučimo svoje otroke osnovnih pravil reševanja problemov in moralnega presojanja, ki jih uporabljajo tudi, ko nas ni zraven. Avtorica Judith Harris na različnih primerih dokazuje, da je vpliv staršev na vedenje otrok bistveno manjši, kot pa je to priznavala prevladujoča psihološka teorija in njen model vzgoje. Harrisova sicer ne zanika povsem pomena stašev pri vzgoji. Ta vpliv omejuje pretežno na odnose v družini. Glede vpliva na odnose v drugih družbenih okoljih, v katerih deluje otrok, pa je odločna, da je tu vpliv staršev zelo majhen. Avtorica bralca izzove k razmišljanju o načinih s katerimi starši vplivamo na naše otroke in o vzvodih s katerimi se otroci uprejo tem vplivom. Zanimiva je njena trditev, da je družbeno okolje (socialni kontekst) odločilen dejavnik za otrokovo vedenje. Trditev torej, da se v različnih okoljih otroci (pa tudi odrasli) različno vedejo. Knjiga Harrisove nas navaja na kritično razmišljanje. Pomembno pri tem je, da tudi o vprašanjih vzgoje razmišljamo in se o tem pogovarjamo z drugimi starši. Tudi to je lahko del dobrega starševstva. Avtoričine ideje so izzivalne in včasih kontroverzne, vendar bo bralec v njih skoraj gotovo našel iztočnice za spremembe v svojem pogledu na vzgojo otrok. Zavrača že zelo dolgo uveljavljeno stališče, da igrajo starši odločilno vlogo v razvoju otrokove osebnosti. Teorija Harrisove bo brez dvoma našla veliko privržencev med starši, ki jih muči občutek krivde za način na katerega so vzgojili svoje otroke. Te občutke in načine je vsekakor potrebno preveriti. Odlična za starše, ki precenjujejo svoj vpliv. Nabita z energijo, poučna, polna razumevanja, jasna in duhovita.