V reviji 7dni in tudi na tem blogu sem objavil članek Prehranski kontrarevolucionarji, v katerem sem pisal, da akcija “tradicionalni slovenski zajtrk”, ki jo izvajajo v osnovnih šolah, vsebuje škodljivo sporočilo in ustvarja nezdrave prehranske navade pri otrocih in odraslih. Na pismo se je odzvalo Ministrstvo za zdravje, eden po partnerjev tega projekta.

 

 

REPUBLIKA SLOVENIJA
MINISTRSTVO ZA ZDRAVJE

Štefanova ulica 5, 1000 Ljubljana

Številka:                332-1/2011/30

Datum:                  21.6.2013 

Zadeva:                Odgovor na poslano pismo Prehranska revolucija

 

Spoštovani!

V zvezi z vašim komentarjem, ki se dotika tudi načrtovanega dogodku Tradicionalni slovenski zajtrk, bi želeli pojasniti predvsem zdravstveni vidik zaradi katerega je ministrstvo za zdravje pristopilo k izvajanju navedenega projekta. Raziskava Svetovne zdravstvene organizacije, z zdravjem povezan vedenjski slog šoloobveznih otrok, je pokazala na veliko problematiko nezajtrkovanja, ki se pojavlja pri skoraj dveh tretjinah šoloobveznih otrok. Izvajanje projekta gledano z zdravstvenega vidika je namenjeno predvsem osveščanju o pomenu rednega, vsakodnevnega zajtrkovanja.

Smernice zdravega prehranjevanja, ki jih je potrdil razširjen strokovni svet za pediatrijo in ki se uporabljajo v slovenskih vrtcih in šolah, spodbujajo pestro uravnoteženo in mešano prehrano. V njih je določen režim prehranjevanja, priporočena pogostnost uživanja posameznih skupin živil, kot tudi pregled živil, katerih pogosto uživanje ni priporočeno. Prav tako se smernice opredeljujejo do različnih postopkov priprave hrane. Naj pojasnimo, da smernice med ogljikohidratnimi živili priporočajo živila z esencialnimi hranilnimi snovmi in prehransko vlaknino. Bel kruh, ki ga omenjate, smernice odsvetujejo, zatorej med živili, ki se bodo zajtrkovala ta dan beli kruh zagotovo ni predviden. Ta dan so na jedilniku za zajtrk črni kruh, mleko, med, maslo in jabolko.

Mleko je bogat vir beljakovin in kalcija, ki je nepogrešljiv v dobi rasti, zato se mleko in mlečne izdelke priporoča za vsakodnevno uživanje. Tako maslo kot tudi med sicer ne sodita v skupino živil, ki bi ga dnevno oz. tedensko uživali, vendar primerno prehrano uravnavamo tudi s frekvenco uživanja nekega živila. Občasno (manj kot enkrat mesečno) uživanje manj priporočenega živila ni problematično, še posebej ker ob zajtrkovanju potekajo tudi pedagoške aktivnosti, kjer se otrokom predstavijo različni vidiki projekta, tudi zdravstveni vidik.

Trditev, da je sadje v tradicionalnem zajtrku le za okras je neosnovana. Tako kmetijski, zdravstveni, kot tudi šolski sektor se trudijo zagotavljati sadje in zelenjavo na vsakodnevnem jedilniku vseh šol. K temu še dodatno prispeva tudi projekt Shema šolskega sadja in zelenjave, kjer je otrokom, katere šole se vključijo v (za učence brezplačni) projekt zagotovljeno brezplačno razdeljevanje svežega sadja in zelenjave.

Ministrstvo za zdravje sledi javnozdravstvenemu cilju zdravega prehranjevanja prav tako javno zdravstveni delavci, ki se vključujejo v projekt in s svojim delom podpirajo stališča uradne medicine, ki priporoča svežo, uravnoteženo, pestro in mešano prehrano, z vključevanjem sadja in zelenjave.

S spoštovanjem,

Pripravil/-a:

dr. Katja Povhe Jemec                                                        dr. Marjeta Recek – Vodja sektorja za obvladovanje nalezljivih bolezni, hrano in okolje

 

Kaj sporočajo trije ministri

Vesel sem, da državnim organom ni vseeno, kaj kritični državljani pišemo o njihovem delovanju. Verjamem, da odgovornim na MZ ni vseeno za zdravje naših otrok. Obregnil sem se na sporočilnost skupnega nastopa treh ministrov, od katerih je eden zdravnik in minister za zdravje, ki se ga ne da drugače razumeti, kot da gre podporo nacionalno tradicionalnemu, zdravemu vsakdanjemu obroku. Kakšnega smisla bi naj to imelo in kdo bi si lahko mislil, da trije ministri, ki skrbijo za naše telesno in umsko zdravje, promovirajo hrano, ki bi jo naj uživali le občasno, manj kot enkrat mesečno, kot ste zapisali? Zakaj minister za zdravje ni jasno povedal: “Otroci, to ni zajtrk za vsak dan. Tako niso redno jedli vaši starši in starši vaših staršev. Če boste vsak dan to jedli, boste najverjetneje zboleli.”

Mojo temeljno trditev, da ne gre niti za zdrav niti primeren vsakdanji obrok, ste sami potrdili. Na upravičenost mojega protesta kažejo tudi najnovejši podatki o naših prehranskih navadah: vsak dan porabimo povprečno 2,5 decilitrov mleka, 4 grame masla, 3 grame medu in polovico jabolka. Le predstavljamo si lahko, koliko takšni nezdravi porabi prispevajo promocije teh živil tudi s strani državnih organov, ki bi morali skrbeti za zdravje državljanov. Strinjam se z vašim zapisom, da sta maslo in med lahko le občasna hrana, z dodatkom: čim manj, tem bolje, najbolje pa nič.

Razumem, da se sklicujete na uradne strokovno in znanstveno utemeljene smernice zdravega prehranjevanja, vendar bi bilo prav, da javnost informirate tudi o obstoju znanstvenih dokazov, da ravno te in takšne smernice pospešujejo epidemije debelosti, sladkorne in drugih avtoimunskih bolezni in najpogostejših kroničnih bolezni. 

Statistični podatki so vam znani, a jih ne potrebujemo: dovolj je, da se za nekaj minut postavimo pred katerokoli osnovno šolo in vidimo posledice smernic zdravega prehranjevanja ter podpiranja prehranskega tradicionalizma. Vztrajanje na smernicah in tradicijah, ki producirajo nezdravje, je nerazumno in neetično.

Mleko je zelo pogrešljivo

Vsebinska polemika o delu obroka – mleku, je najbrž brezplodna, pa vendar. V svojem dopisu ste zapisali neresnico “da je mleko nepogrešljivo v dobi rasti”, ki nam jo mlekarska industrija že desetletja ponavlja iz minute v minuto, tako, da je postala neločljivi del naše biokemične in mentalne strukture in smo za drugačne resnice popolnoma nedojemljivi. Prav nobenega dokaza o nepogrešljivosti ni – kravje mleko je zelo pogrešljivo in zelo nadomestljivo, kar dokazuje milijarde zdravih otrok, ki rastejo brez živalskega mleka, zanesljivo pa so vam znane druge, škodljive posledice rednega konzumiranja živalskega mleka. Naravno je, da telesa dojenčkov sintetizirajo dovolj encimov (laktaze) za presnovo laktoze (mlečnega sladkorja) in da se z odraščanjem ta proizvodnja zmanjšuje in sčasoma preneha. Pri vseh sesalcih na tem planetu je enako. Dobra možnost, da telo ne neha s sintetiziranjem laktaze je, da po dojenju v telesu otroka vzdržujemo prisotnost laktoze in telo prelisičimo, da še naprej proizvaja nekaj, česar v naravnih okoliščinah ne bi. Morda je to dejanski razlog za vztrajanje o nujnem in nepogrešljivem hranilu v obdobju rasti in komercialnega trika, da potrebe po mleku nikoli ne prerastemo. Prebavne in pozneje zdravstvene težave zaradi uživanja mleka so v svetu najpogostejše prebavne težave, ki jih ima od 30 do 50 odstotkov odraslih Evropejcev in približno 75 odstotkov svetovne populacije. To je biološko logičen odklonilni (stresni, alergijski) odziv telesa na nepotrebno, po številnih znanstvenih dognanjih, škodljivo hranilo. Namesto podpore naravnim zakonitostim, vi podpirate porabo mleka kot “nepogrešljivega” in tudi priporočila o uporabi tehnik za zmanjševanja alergijske reakcije na mleko pri otrocih. Kako lahko hranilo, ki je za otroke do enega leta starosti smrtno nevarno, čez noč postane nepogrešljivo, kljub temu, da tako visokemu odstotku odraslih povzroča zdravstvene težave?

Mlekarska industrija proizvaja mleko brez laktoze, farmacija proizvaja zdravila za novo izmišljeno bolezen – laktozno intoleranco, tretji pa prodajajo encim laktazo v kapsulah. Ali je to skrb za naše zdravje? Ministrstvo za zdravje bi moralo javnosti sporočiti, da je odklonilni odziv telesa na mleko naravno stanje in logična reakcija zdravega telesa in ne bolezen. Morali bi otroke in starše učiti, kje najti manj škodljive beljakovine in boljši vir kalcija, kar ni niti malo težko ali drago, zdravstvene koristi pa bi bile veliko večje.

Bolni otroci – dolgoletni kupci

Kar se jabolka tiče: na spletni strani TSZ in televizijskih posnetkih (enako je pri reklamah) ni videti veselega in zdravega otroka z jabolko ali zelenjavo v roki. Gledamo vesele, vitke in zadovoljne otroke s kosom kruha (na slikah ni videti kot polnozrnati) z maslom in medom ter kozarcem mleka. Spodaj pa partnerji: Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za kmetijstvo in Ministrstvo za šolstvo, Zavod za šolstvo, Zavod za varovanje zdravje, Gospodarska zbornica. Med podporniki sta bivši in aktualni predsednik države, domači in evropski politiki. Kdo bi si upal podvomiti o pravilnosti in poštenosti priporočila, če ga podpirajo tako imenitne institucije in posamezniki. Tudi recepti z mlekom in medom dobijo drugačno težo – ljudje jih sprejemajo kot navodila za pripravo zdrave hrane. Na noben način nisem obremenjen z načini prehranjevanja posameznikov. Vendar, če katera koli praksa daje neželene posledice, jo je treba spremeniti. 

Naši otroci so med najbolj debelimi in bolnimi otroki, kar vpliva tudi na njihovo telesno aktivnost in življenjski stil. Pri nobeni kronični nenalezljivi bolezni ne zmanjšujemo letnega prirastka. Nasprotno. Tradicionalni slovenski zajtrk, kot projekt prehranske industrije, ki je nedopustno podprt s strani države, ne prispeva k zdravju otrok in vsebuje škodljivo sporočilo otrok, staršem, učiteljem in zdravstvenim delavcem. Ne neguje ljudskega izročila, temveč ustvarja novo tradicijo, zaradi katere bo prehranska, farmacevtska in medicinska industrija tudi v prihodnosti imela zagotovljene redne odjemalce, v zdravstveni blagajni pa bo zmanjkovalo denarja za zdravljenje bolezni, ki si jih sami ne pridelamo.

Ne trdim, da zdravstvene oblasti namerno skrbijo, da bi bilo čim več bolnih otrok. Trdim, da naredijo premalo, da bi bilo čim več zdravih otrok. Tudi na shodu nezadovoljnih zdravnikov je eden pobudnikov sporočal: “Biti zdravljen je državljanska pravica!”, kot da zdravljenje samo po sebi prinaša zdravje. Državljanska pravica in interes ni “biti zdravljen” ampak “biti zdrav”. Interes farmacevtske medicine, da nas zdravi ni enak našemu interesu, da smo zdravi. Dokler bomo verjeli, da zdravje prihaja iz zdravstvenih ordinacij, do takrat bomo vsak dan bolj bolni. Naloga države je posredovanja informacij in ustvarjanje razmer, da ljudje ne bi po nepotrebnem zbolevali. Ta naloga se začne pri vztrajnem obveščanju državljanov, s promocijo zdravih prehranskih praks, z lastnim vzgledom in vzgojo otrok.

Nobeden državni organ ne bi smel podpreti projekta za katerim stojijo tako jasni poslovni interesi posameznih interesnih skupin, ki jim je, povsem legitimno, bližji lastni finančni interes kot zdravje državljanov.

Kaj hoče ta Soče

Pred leti sem pisal o nesprejemljivi praksi Ministrstva za kmetijstvo, ki je sofinanciralo velikanske plakate po celi državi in pospeševalo porabo mesa in mleka, ni pa pospeševalo prodaje zelenjave in sadja. V naši reviji sem pisal o prodani medicini, ki jo je kupila farmacija – sprega farmacije in medicine je vir vseh korupcijskih afer v zdravstvu, pri nas in v svetu. Pisal sem javno pismo  prejšnjemu ministru za zdravje, ki je vsebino pisma ocenil le z eno besedo: podpišem! in me je vprašal, kaj pravzaprav predlagam, kaj hočem. Izpostavil sem nekaj točk.

(1) Ministrstvo za zdravje naj državljane informira o omejeni moči oziroma nemoči sodobne medicine pri zdravljenju najpogostejših bolezni, ki si jih sami pridelamo, predvsem z nezdravim prehranjevanjem. Spoznanje, da nas pri večini bolezni nihče ne bo pozdravil, bi verjetno sprožilo drugačno skrb za lastno zdravje. Odpraviti je treba vero v vsemogočnost farmacevtske medicine. (2) Državljane je treba informirati o moči hrane in jasno sporočiti, da hrana, ki jo sedaj najpogosteje jemo, povzroča bolezni, ne glede na to, kaj piše v smernicah zdravega prehranjevanja. Posledica zdravega prehranjevanja je veliko zdravja, posledica nezdravega prehranjevanja pa veliko bolezni – torej zdravljenja. Zdaj imamo veliko zdravljenja, in bi ga imeli še več, ministrstvo za zdravje pa bi moralo skrbeti, da zdravljenja potrebujemo čim manj. (3) Afirmirati pojem “zdravojedstvo”, ki ni ideološko, etično ali kako drugače izpostavljena prehranska praksa. Uživanje pretežno polnovredne rastlinske škrobne hrane z veliko zelenjave, sadja, semen in oreškov z omejenim vnosom maščob in soli je dokazano zdrava hrana. Z avtoriteto države in stroke je treba državljane objektivno načrtno, sistematično in trajno obveščati o različnih prehranskih praksah, da ne bi postajali pogoste žrtve škodljivih prehranskih diet in ideoloških prepričanj. (4) Prenoviti študijske programe na medicinskih fakultetah in drugih šolah, kjer se učijo prehranski strokovnjaki (kuharji, živilski inženirji…), in jih seznanjati z relevantnimi znanstvenimi raziskavami o vplivu hrane na zdravje in zdravljenje. Takoj je treba usposobiti čim več prehransko usposobljenih zdravnikov. (5) Spremeniti sistem sedanje krivične zdravstvene solidarnosti, v katerem državljani, ki skrbijo za svoje zdravje plačujejo zdravljenje tistim, ki svoje zdravje namerno uničujejo bodisi z nezdravo hrano, kajenjem, alkoholom in podobno. Obstoječa zdravstvena solidarnost ne prispeva k boljšemu zdravju in pravični razdelitvi zdravstvenega denarja in najbolj ustreza farmacevtski in medicinski industriji.

Vse dosedanje zdravstvene reforme, vključno z zahtevami poštenih zdravnikov so se ukvarjale le s prerazporejanjem moči in denarja, z zviševanjem učinkovitosti zdravljenja, s povečevanjem števila zdravnikov. Posledica vseh dosedanjih zdravstvenih reform je – manj zdravih državljanov.

Ko bomo ugotovili, da farmacevtska medicina ne pozdravi skoraj nobene kronične bolezni, da je zdravje odvisno od naših prehranskih navad in življenjskega stila, ko bomo medicino iztrgali iz primeža v profite usmerjene farmacije, ko nam bomo ministri, zdravniki in nutricionisti priporočali zdravo in ne zgolj všečno hrano, ko bomo stroške zdravljenja nepotrebnih bolezni, ki si jih sami pridelamo, sami tudi plačali, takrat se bo začelo obdobje resnične zdravstvene reforme.

Nočemo več zdravljenj – hočemo več zdravja! A je kdo, ki tega noče.


Objavljeno dne 05. 07. 2013 na blogu www.soce.si.