V risu zdajšnjega slovenskega zgodbarstva je nova zbirka Dušana Merca brez dvoma imenitna avtorsko dejanje. Preizkušeni romanopisec v njej z nekakšnim kontemplativnim podtonom, a z navdušujočim esprijem preigrava različne univerzalije, kot se kažejo in jih izzivajo večinoma novodobni tukajšnji protagonisti, še najbolj v ospredje pa je postavljeno njihovo premišljanje ob tem, ko tako ali drugače poskušajo kršiti pravila. Tista ¯velika® in večnostna. Junaki tokratnih Merčevih zgodb so ljudje brez fluidnosti, nekako so vdani v svojo danost, potopljeni so v posebej strukturirani svet, ki jih največkrat vsaj omejuje, če ne celo duši, a nanj pristajajo, njihovo včasih besno iskanje avtentičnosti, iskanje izhoda, prestopa v pristnost, v svet, kjer bi se vse lahko dogajalo s pravo mero, pa ima temeljno napako - zdi se, da so za moč akcije enostavno prikrajšani, krivca za to žalostno dejstvo pa sploh ni videti. Njihov svet je zato zapolnjen s posebno obremenjenost jo, blokiranostjo, apatičnostjo, njihova sprijaznjenost z nepotešenostjo v nekaterih primerih učinkuje skoraj kot religija. In tako je s posebnim pogledom ilustrirano študentovo vdajanje meseni skušnjavi oziroma polsorodniški stanodajalki v Akacijevem drevoredu, podobno je z omahovanjem med konformizmom malomeščanskosti in nekakšno arhetipska naturnostjo v zgodbi Nad morjem sivi oblaki. Merc niza zgodbe o ujetosti (Game Boy) in zgodbe o manj običajnih, arazumljivih izhodih iz nje, takih in drugačnih (Odmev reči). Avtorjeva umetnost zgodbe stavi na domiselno izbrane ¯settinge®, a tisto, kar Merčevo prozo enostavno povzdiguje na vrh tovrstne podalpske produkcije, je preprosta nespregledljivost, da jo tako rekoč razganja od slasti fabuliranja. Elegantna, brutalno prepričljiva, a hkrati zadržana proza, ki tudi o vsakršnih drastičnostih govori slogovno prefinjeno in z redko branim tipom ironičnosti...
Pridobite 100 zlatnikov za pisanje kvalitetnih komentarjev (opomba: komentarje bo potrjevalo naše uredništvo). 
