Aleksandrida Vladimirja Pištala, novela, kot je to besedilo o Aleksandru Velikem sam žanrsko opredelil, je »zgodba o človeku, ki je osvojil ves svet«. Pravzaprav pa gre za sago »o tem, kaj je svet in kaj ni svet, kje se začne in kje se konča« – ne zgolj svet iz časa Aleksandra Velikega, temveč tudi naš svet, predvsem naš notranji svet, tisti, ki ga bodisi obvladujemo bodisi on obvladuje nas, tisti, v katerem smo bodisi zmagovalci bodisi poraženci, svet, ki je lahko labirint, kakršen je bila za Aleksandrove bojevnike Indija.

Zgodba o življenju osvajalca Aleksandra, »največjega vala v človeškem morju«, je seveda znana, ampak Pištalova različica ponuja pogled skozi nenavadno prizmo. Njegova Aleksandrida se posveča predvsem strukturi (novela, ki je saga) in jezikovnim sredstvom (metaforika, sinestetičnost) ter nenavadnim sopostavam in (re)interpretacijam zgodovinskih dejstev in mitov.