Barkovlje so v tržaški – in s tem tudi v vseslovenski – literaturi že zaživele tako v prozi kot v poeziji (na primer pri Borisu Pahorju, Bruni Pertot, Alojzu Rebuli, Miroslavu Košuti), prvič pa zdaj barkovljanski breg in zaliv oživita v domačem narečju. Posebnost narečne zbirke je še ta, da je njen avtor domačin, pristaniški delavec. In to delavec-pesnik, ki hoče ostati tudi v svoji poeziji to, kar je, in nič več. Ta pristnost, ta pogled skozi oči in srce preprostega človeka nam na poseben način odstira presunljivo lepoto tega koščka naše obale. Skozi rahlo nostalgijo za časom, ki nepreklicno tone, a obenem z zdravim čutom za sodobni utrip riše naš barkovljanski narečni pesnik podobo svojega (našega tukajšnjega) malega sveta. V ta panoramski razgled pa vnaša barvito in dinamično vsakdanji utrip barkovljanskega življenja.