Argentinski spisi

Po nekaj letih taboriščnega življenja – kljub intenzivnemu delovanju najrazličnejših inštitucij: šol, zborov, časopisov, s človekovega vidika le životarjenje – so v strnjenih skupinah prišli v novo deželo, v Argentino. Izbor ni bil svoboden, v travmatičnem post-vojnem svetu nobena druga država ni sprejela razseljencev brez vnaprejšnje selekcije; Argentina pa, zvesta besedam zapisanim v preambuli svoje ustave, je nudila zatočišče »vsem ljudem tega sveta, ki bi radi bivali na tej zemlji«. Prihajali so torej otroci, starejši ljudje, bolni in zdravi, univerzitetni profesorji in kmetje. Mnogo več kot prostega vstopa pa država le ni nudila, a teh letih je doživljala obdobje ekonomske blaginje, predvsem zaradi izvoza hrane takrat lačni Evropi. Bilo je torej najti veliko priložnosti za delo, toda država ni priznavala nobenih diplom ne študijskih spričeval. Možnosti preživetja so bile več ali manj enake za vse, ne glede na prejšnji socialni status. Mir in delo; priseljenci sami naj bi si postavili osnovne temelje za življenje...