Henry James (1843-1916), pisatelj ameriškega rodu, ki je leto dni pred smrtjo sprejel britansko državljanstvo, velja za enega najpomembnejših predstavnikov realizma v književnosti 19. stoletja. Prevzemal je gledališče svojih likov, kar mu je omogočilo poglobitev v probleme zavedanja in zaznave. S to metodo ter z rabo notranjega monologa in potencialno nezanesljivih pripovedovalcev je vdahnil pripovedni književnosti novo globino „psihološkega realizma“. V odsevu svojih oči je zagledal svetlobo. Približal je roko k ogledalu in naenkrat ni imel več nobenih vprašanj. Jasno je čutil in vedel, da je v srcu povezan s celim obstojem, da je del neskončne družine vsega živega, da je popoln delček popolnosti. V tišini je zrl v svoj odsev in se predajal neslišni melodiji, ki ga je zibala v toplem občutku, da nikoli in nikdar ni sam.