ZNAKI, DA SMO MORDA UJETI V VLOGO ŽRTVE

  1. Pogosto se počutimo brezvoljne, nimamo prave energije in zagona, pojavljajo se nam negativne misli in negativna čustva, ki nas pahnejo v pasivnost in v to, da za vse, kar nam ne gre tako, kot bi si sami želeli, krivimo druge.

  2. Najbolj značilni so občutki nemoči, ki nam vzbujajo bodisi žalost bodisi jezo, saj se nam dozdeva, da smo v življenju obtičali in iz dneva v dan doživljamo podobne negativne izkušnje. Ob tem je značilno, da se moški na nemoč pogosteje odzovejo z jezo, ženske pa z odkrito ali s prikrito žalostjo.

  3. Imamo občutek, da nas drugi tako ali drugače zavračajo, da nas ne razumejo, nam delajo krivico oziroma nas na neki način izrabljajo ali zlorabljajo. To seveda ni nujno resnično, saj gre lahko zgolj za našo lastno percepcijo, ker dejanja in odzive drugih razumemo osebno in kot kritiko sebe.

  4. V odnosu do drugih se nezavedno postavljamo v podrejeni položaj in si ne upamo postaviti jasnih osebnih meja, saj se počutimo, kot da nas drugi ljudje ogrožajo in nam ne dovolijo, da se svobodno izražamo. Iz tega podrejenega položaja se pogosto odzivamo napadalno, saj zaradi podzavestnega občutka ogroženosti delujemo po načelu »napad je najboljša obramba«.

  5. Nagnjeni smo k črnogledosti in iskanju napak, tako pri sebi kot pri drugih, in vso pozornost usmerjamo k pomanjkljivostim, namesto da bi se osredotočili na to, kar je pozitivno in hvalevredno.

  6. Odgovore in rešitev svojih težav iščemo zunaj sebe ter ves čas čakamo, da se bo nekaj zgodilo oziroma da bomo našli nekakšnega »rešitelja« – osebo, kinas bo odrešila tegob, odgovorila na naša vprašanja in dvome ter nas »naučila« kako živeti svoje življenje.

  7. Nismo pripravljeni spremeniti svojih škodljivih navad, načina razmišljanja ali tega, kako se čustveno odzivamo, saj podzavestno ne želimo izpustiti svoje stare identitete in iluzij, ki smo si jih v življenju ustvarili. Ne želimo videti boleče resnice in svojega deleža odgovornosti za izkušnje, ki so del našega življenja.

  8. Pogosto odlašamo ter prelagamo naloge in obveznosti, ki zahtevajo trud in vloženo energijo, saj se zaradi podzavestnih programov vloge žrtve (manjvrednost, ogroženost, samokaznovanje ipd.) sami nezavedno blokiramo pri tem, da bi naredili resnično spremembo.

  9. Radi se primerjamo z drugimi in iščemo izgovore, zakaj nečesa ne zmoremo. Občutek imamo, da gre življenje mimo nas, in živimo iz dneva v dan, namesto da bi aktivno načrtovali in zavestno usmerjali svoje življenje. Življenje doživljamo kot nekaj, kar nam je dano (»taka je moja usoda, moja pot«), in ne kot nekaj, kar sami ustvarjamo s svojimi odločitvami in dejanji. Zaradi tega se tudi težko odločamo ter pogosto vztrajamo v situacijah in odnosih, ki nas ne podpirajo več pri našem osebnem razvoju.

  10. Težko se veselimo lastnih in tujih uspehov, saj zaradi podzavestnih občutkov manjvrednosti nemalokrat čutimo zavist in ljubosumje, kar si pa obenem težko priznamo. Zaradi lastne manjvrednosti tudi v drugih osebah in svetu nasploh ne zmoremo videti resnične vrednosti, lahko se pa nezavedno zatečemo tudi v drugo skrajnost in druge poveličujemo. Nasploh v življenju s težavo najdemo ravnovesje in se nagibamo k skrajnostim.

VLOGA ŽRTVE IN RANJENI NOTRANJI OTROK

Vloga žrtve je v mnogih primerih tesno povezana z našim ranjenim notranjim otrokom, torej s čustvenimi ranami, ki izvirajo iz našega zgodnjega otroštva. Ključno je namreč, da se kot odrasle osebe zavestno soočimo z vso čustveno bolečino in negativnimi občutki, ki smo jih doživljali v otroštvu in smo jih zato, ker nismo prenesli njihove intenzivnosti in nismo imeli ustrezne čustvene podpore staršev, da bi jih lahko predelali, potlačili v svojo podzavest. Dokler tega ne storimo, ostajamo ujeti v energijo in vlogo otroka, kar se kaže predvsem pri našem čustvovanju in odzivanju na druge ljudi, situacije, dogodke ter doživljanju samega sebe.

Vloga žrtve in vloga otroka se prekrivata, saj temeljita na globokih občutkih nemoči, egocentrizmu in nesprejemanju odgovornosti za svoje izkušnje. Tako kot otrok tudi žrtev zavestno ali podzavestno pričakuje, da bodo drugi poskrbeli zanjo in za njene potrebe, kar jo nehote postavlja v položaj odvisnosti od drugih. Vsaka odvisnost pa sproža v podzavesti občutke jeze, manjvrednosti, frustracije ter samo še stopnjuje občutke nemoči. Gre za začarani krog, ki ga lahko prekinemo zgolj tako, da smo se pripravljeni soočiti s svojimi resničnimi čustvi in občutki ter sprejeti odgovornost za svoje življenje.

Povzeto po članku, objavljenem v reviji Karma+, avtorice Ane Trebežnik, bioterapevtke in ustanoviteljice podjetja Wardruna.

Celoten članek si lahko preberete v reviji Karma+, ki jo lahko naročite tukaj ali tukaj.