Smo umetnija, rojena in zgrajena iz življenja samega, in ko se tega zavemo, ne dovolimo več nikomur, da bi s svojimi rokami oblikoval našo podobo. Podobo, ki je že od nekdaj izoblikovana v popolnost božanskega, dihljaje pa ji vlivamo mi sami. S svojimi dejanji, s svojim vedenjem, načinom gibanja, govora, lastnega védenja in kreiranja, ki je le v nas. Ko se zavemo svoje edinstvenosti in darila, kakršno smo, ko se zavemo, da nam pod soncem ni enakega, in razumemo, da je ravno naša raznolikosti tista, ki jo svet potrebuje, da smo s svojim obstojem čarobnosti in naše »čudnosti« prišli sem barvat svet na načine, ki so lastni nam, spoznamo, da je vse, kar svetu manjka, to, da se izvlečemo iz jame in se predstavimo svetu ranljivi, goli in drugačni, takšni kot v globinah svojega Bitja tudi smo. Nenarejeni. Nevedni. Krhki, a hkrati neuničljivi in večni.

Vsi smo del višje in večje celote, a vendar z vsebnostjo moči in darila, ki je samo v nas samih. In nihče nima enakega darila. Nihče ni enako darilo svetu. Vsebina vsakega darila je tako raznolika, da nebo joče in zemlja trpi, ko stopamo po njej in obsojamo ter uničujemo, hitimo in se ne ustavimo, da bi spoznali, da je vse tu in da smo mi vse. Vse skupaj z Njo. Vsaka molekula, vsak atom je tu z namenom in vsak ima svojo »nalogo« tako kot mi, da se spojimo in zaznamo delčke nas v vsakem in vsem okoli nas. Kakšen doprinos smo lahko Zemlji in ljudem, ko prebujeni začnemo živeti in ustvarjati svoj svet? Svet, kjer je prav vse. Kjer se živi. Kjer se ne obsoja. Kjer vsak prispeva s tem, ko živi resničnost sebe. Kjer vsak verjame vase in kjer vsak točno ve, kdo je in kaj vse ni. Ve, kaj je njegovo, in tisto, kar ne pripada njegovi resnici, vrača z zavedanjem, da tega ne potrebuje in ne »kupuje« več.

Zato smo tukaj, da bi bili samosvoji, da bi gradili svoj svet, se razvijali in samouresničili v celoti. Zavedajoči se svojih senc in hkrati veličine sija, ki nas ves čas obdaja. V temi in svetlobi. V vednosti in nevednosti. V ranljivosti in moči. Poslani, da svet lepšamo z raznolikimi oblikami in barvami. Ne kot roboti. Ne kot čreda enako mislečih, enako izgledajočih, enako premikajočih se, enako delujočih, »visoko« izobraženih in »vse« vedočih.

Zato jim ne verjemite, ko vas učijo o vas in vam pripovedujejo o tem – kdo ste, kdo ste bili in kaj vse postajate. Resnica je skrita samo v vas samih, zato jim ne verjemite, ne verjemite, tudi lastnim maskam ne. Snemaje jih začnite spoznavati in lomiti delčke z njih … 

Ne verjemite jim, ko vas sodijo, saj govorijo o njih samih. Kar naj. Še jim vrzite kosti, naj glodajo. S tem, ko izbirate resničnost sebe, jo spreminjate tudi drugim. S svojimi dejanji (po katerih bi včasih že sežigali in obglavljali) zdaj lahko pogumno spreminjamo resničnost, v kateri živimo. Šokirajte jih s tem, kar izbirate, kar govorite in kar počnete. Šokirajte tudi sebe. Stopite iz vloge »pridne« punčke/fantka, ven iz cone »ugajanja« in večne »prijaznosti«, potrjevanja in kimanja. Klinc! Govorili bodo tako in tako, naj imajo zaradi vaših dejanj povedati vsaj kaj veličastnejšega in boljšega, kot smo poznali in vedeli do zdaj. Kakšen doprinos smo. Posameznik od nas lahko prejme samo toliko, kot je sam voljen spustiti zidove in spregledati skozi prizmo lastnega sveta.

In dopustite jim, naj sodijo, s tem vam dajejo svojo energijo, odprtih rok jo sprejmite. Vse več naj je bo. Pretvorite jo v kreativno energijo in ustvarite prostor, ki je pravi za vas, in enkrat, mogoče zelo kmalu, bodo sledili in začeli zaradi vaših mogočnih in pogumnih izbir tudi sami sebi verjeti in kreirati svoj lastni svet.

Ne, ne verjemite nikomur, nihče ne ve, kdo ste, in naj govorijo, kar jih je volja, spoznanj o drugih ne bodo našli tam zunaj, ampak le znotraj sebe.

Živite svoje življenje, onkraj meja, onkraj »dobrega« in »slabega«, onkraj prepričanj in predstav drugih o tem, kakšni bi morali biti, kako bi se morali obnašati, in rušite, rušite vse, zrušite in porušite svet, ki ni vaš, in končno začnite graditi svojega. Začnite biti. Biti VI VI.

Ne bodite v zaključkih, ker ti jemljejo moč, ampak si ves čas postavljajte vprašanja, ki opolnomočijo in nam prinašajo novo širino polja zaznave. Jutro lahko začnemo z vprašanji: Kdo sem danes in kakšne veličastne dogodivščine so pred menoj? Kako sem danes s svojimi izbirami in življenjem lahko v doprinos vsemu svetu?

Ana Plešec