V hermetizmu ponazarja črna noč duše obdobje, ko se po prvotnem navdušenju in vlaganju naporov v samorazvoj začne obdobje ohlajanja. Lahko bi rekli obdobje preizkušanja naše volje, želje in moči. To je obdobje, ko sta na preizkušnji tudi naša vztrajnost in vera. Običajno se to zgodi, ko na poti samorazvoja raziskovalec pričakuje vidne rezultate svojega dela, a ti niso vidni takoj. Čudeži se ne dogajajo čez noč, zato se začne raziskovalec ob vseh vloženih naporih počutiti izčrpano. Začne se ohlajati. Odmika se od prvotnega navdušenja, morda celo začne dvomiti o pravilnosti svoje odločitve in izbire poti, po kateri hodi. Dvomi in zato tone vse globlje v temo. 

Zakaj pride do tega in predvsem, zakaj moramo to razumeti? 

Vsak raziskovalec, ki stopi na hermetično pot in pri tem postane aktiven (torej dejaven), začne pridobljeno znanje uporabljati tudi v praksi, v nasprotju s pasivnim, ki v tej fazi še samo bere in razmišlja o tem. Aktivni raziskovalec začne takoj uporabljati kozmične zakone v svojem življenju. Na začetku ima veliko motivacije in val navdušenja ga žene naprej. Zdi se, da ga nič ne more ustaviti. Močno verjame v svoj cilj in svojo pot. Skozi svoje počutje tudi dobiva potrditve, da je na pravi poti. Ker pa seveda vsak cilj, dosežek, napredek potrebuje svoj čas, se velikokrat zgodi, da se ob prvotnem naporu začne počutiti izčrpano, zmedeno, izgubljeno, sploh če vidnih rezultatov ni. Takrat se raziskovalec lahko odloči, da se na neki točki odmakne od svojega raziskovanja. Morda je tudi obkrožen z ljudmi, katerih mišljenje se razlikuje od njegovega, in se v trenutku slabosti podredi njihovemu prigovarjanju, da je takšno početje neumno, naj se raje vrne v tirnice »realnega« življenja in naj preneha s tem početjem. 

Začasno stanje 

Pri tem pa pridemo do zelo pomembne lekcije, ki jo je treba razumeti. Črna noč duše je vedno le začasno stanje. Stanje, ki je na neki način potrebno, da se za trenutek umaknemo. Stanje, ki je neizbežno in ki se dogaja prav vsem. Pomembno pa je, da raziskovalec ne ostane v tem stanju, temveč gre naprej še močnejši. S še več volje, z več moči in energije. Še bolj prepričan in trden. Ker goreča želja, ki jo raziskovalec prižge na začetku svoje poti, ne ugasne nikoli in nikdar. Nasprotno. Strpno čaka na svojega raziskovalca, da se odloči in nadaljuje začetno pot. Takrat jo bo spet obudil z okrepljeno močjo in nadaljeval točno tam, kjer je prenehal. Kajti tisti, ki resnično razume pot samorazvoja, ve, da so obdobja slabosti namenjena reševanju težav in ne izogibanju problemom. 

Okrepite verigo 

Ž. M. Slavinski nas zelo lepo pouči: »Vsaka veriga je močna toliko, kot je močan njen najšibkejši člen.« S tem nas opomni, da je treba pri sebi preveriti in ozavestiti najšibkejše člene ter jih nujno okrepiti. S tem se bo okrepila celotna veriga. Ravno obdobja slabosti nam prinesejo pomembna spoznanja, kaj pravzaprav je najšibkejši člen verige. Če nadaljujejo s tem spoznanjem in naredimo trdnejše temelje za prihodnost, potem ugotovimo, da nam je črna noč duše prinesla dragoceno izkušnjo vpogleda vase. Ter pomembne rešitve. Kar pa je bistvo vsega nadaljevanja. 

Da v tem nismo sami, se lahko prepričamo kadarkoli, saj imamo prav vsi obdobja, kjer moramo iti skozi »podobne težave«. Življenje ni nikoli pot samo navzgor, temveč je velikokrat padec navzdol. Vendar ko smo na najnižji točki, ne moremo nikamor drugam kot navzgor. Naj bo to ključna misel, ko se v svoji realnosti znajdemo na najnižji točki. Da je vse, kar ostane, lahko samo pot v višave. Vprašanje je le, ali ste raziskovalec z močno voljo in željo po spremembi ali pa le bralec, ki še ni pripravljen narediti koraka.

Lilijana Domajnko