Boris, vaša zgodba je povezana z zdravjem. Nam jo lahko za začetek na kratko zaupate, predvsem kot navdih za bralce? 

Zdravje je eno izmed treh ogledal, skozi katerega se simbolično kaže naša življenjska pot; drugi dve predstavljajo denar in odnosi. Ta tri področja običajno reflektirajo naše notranje stanje, po drugi strani pa se skoznje manifestirajo naše najpomembnejše preizkušnje in priložnosti. 

Ko mi je zdravnik pred šestnajstimi leti rekel, da mi je morda preostalo samo še pol leta življenja, se mi je sesul svet. Tedaj sem bil ravno v zamahu, da s knjigami in z učenjem osvojim svet. Samo bolezen me je lahko ustavila. Sprejel sem lekcijo in naslednjih nekaj let izvajal različne protokole, od jutra do večera. To sem potreboval, neko terapijo, ki bi me odvrnila od obstoječe poti ter me ponovno povezala z mojim bistvom. 

V življenju ste od nekdaj želeli nekaj več. Kakšen je tisti notranji občutek, ko se tega zaveš? 

Moji cilji niso vedno izhajali iz želje po blišču in uspehu, temveč sem želel le biti opažen. Bil sem otrok revnih in neizobraženih staršev z zelo nizkimi prihodki. Moja želja tedaj je bila, da bi me spoštovali, cenili in sprejemali kot sebi enakega. 

Že v mladosti sem se odločil za trening borilnih veščin. Ko sem uvidel, da lahko v nečem izstopam, sem dobil krila. Razvil sem lakoto po uspehu. Razmišljal sem: »Če se tako dobro počutim že ob tem cilju, kako bi se šele, če bi dosegel nekaj resnično velikega?« Zato sem se gnal bolj in bolj.

Cena za tisto nekaj več v življenju je visoka. Zakaj je tako? 

Ni vedno tako, da je cena za nekaj več visoka. Pri meni je bila, ker sem trkal na napačna vrata oziroma zgrešil pot. Če bi bolj poslušal sebe, izhajal iz resničnih vrednot ter spremljal znamenja na poti, verjamem, da bi prav tako lahko dosegel podobno ali celo več. Vendar brez krize. 

Neprijetne okoliščine te ustavijo, kadar zaideš z začrtane poti, Življenje pa te ima tako rado, da ti je pripravljeno dati še eno možnost. V tem primeru boš, največkrat skozi krizo, dobil novo priložnost. Nekdo bi rekel, da je to cena, ki jo je treba plačati, jaz pa pravim, da sta to milost in brezmejna velikodušnost vesolja.

Bi se strinjali s trditvijo, da je notranji mir luksuz in da je rezerviran samo za tiste, ki so pripravljeni delovati, se spreminjati, skratka so pripravljeni plačati to visoko ceno, ki je potrebna, da ga dosežemo? 

Notranji mir vidim bolj kot opcijo oziroma eno izmed mogočih izbir. Če je luksuz, je odvisno od vaših prioritet v življenju. Če so te uspeh, moč, oblast, denar in podobno, potem boste dojemali notranji mir kot luksuz – ker se boste morali pravkar omenjenim vsaj do neke mere odpovedati. 

Lahko pa se že v začetku odločite za notranji mir kot za vaše osnovno stanje oziroma glavni cilj. V tem primeru ga ne boste dojemali kot odpovedovanje ali nekaj težkega ter zahtevnega, temveč kot nekaj samoumevnega, za čimer naravno stremite.

Zakaj menite, da so omejujoči vzorci tako močni in trdovratni za razreševanje? 

Najmočnejši vzorci so se oblikovali v mladosti, njihov cilj pa je bil preživetje. Cilj telesne inteligence ni, da smo srečni, temveč, da preživimo. 

Vzemimo otroka, ki radovedno raziskuje svoje okolje. Pride do štedilnika, ki je še vroč, in mu približa dlan. Ugotovi, da to dejanje ni prijetno, saj ga zdaj peče dlan. Otrok še nima razvitih možganskih centrov, ki bi bili sposobni logičnega dojemanja in povezovanja dejstev, zato telesna inteligenca uporabi primitivno orodje. Ker mora poskrbeti, da bo otrok preživel – kar je najlaže doseči tako, da mu prepreči, da bi se ponovno znašel v nevarnosti –, bo naslednjič, ko se bo približeval štedilniku ali pa celo pomislil nanj, v njem sprožila močne občutke nelagodja. 

Žal se podobno dogaja tudi pri doseganju ciljev in izpolnjevanju želja. Če smo nekoč ob misli nanje doživljali neprijetna čustva – na primer, kadar nam ni uspelo –, nas bo telesna inteligenca pri kasnejših poskusih poskušala odvrniti od njih, da nas zavaruje pred bolečino.

Naše stanje je odvisno od naših odločitev. Ali to pomeni, da je mogoče spremeniti tudi vpliv vseh preteklih odločitev? 

V trenutno stanje nas niso pripeljale le naše zavedne odločitve, temveč tudi nezavedni vplivi. V določenih primerih je mogoče spremeniti vpliv preteklih odločitev. Obstajata dve osnovni poti. 

Včasih lahko nekako izbrišemo slabo »programiranje« iz preteklosti že z močno voljo in odločitvijo, da želimo nekaj drugega. Druga pot pa je odpravljanje specifičnih blokad oziroma nezavednih vzorcev. Tudi za to obstajajo priročne tehnike.

Človeški um deluje različno pri vsakem posamezniku. Zakaj je tako in zakaj se različno odzivamo na enak dogodek iz okolice? 

Človeški um deluje v skladu z usvojenimi prepričanji. Vsak se rodi v svoje okolje, ki mu narekuje določena pravila in smernice, kako gledati na svet okoli sebe. Torej je prvi vpliv na nas kombinacija fizičnega okolja in karakternih lastnosti staršev ter skrbnikov. 

Drugi vpliv pa izhaja iz motivacije, želje in pripravljenosti na delovanje. Velikokrat se da že z odločitvijo in disciplino doseči marsikaj.

Zakaj je potrebno, da razumemo delovanje uma? 

Um je čudovito orodje, katerega potenciale lahko izkoristimo, ko se jih zavemo. Ko enkrat spoznamo osnovne zakonitosti, po katerih se oblikujejo naši vzorci, navade, omejitve pa tudi čustva, želje in cilji, nam postane bolj jasno, kako lahko na te stvari vplivamo. In to je samo še korak do naslednje stopnje, ki je delo na sebi.

V svojih gradivih omenjate, da je v posamezniku več osebnosti. Nam lahko to nekoliko laično obrazložite? 

Medicinski arhivi so polni dokazov ljudi, ki so se sposobni v trenutku preleviti iz ene osebnosti v drugo, ob čemer se spremeni tudi njihovo telo. Na primer ko naseli telo druga osebnost, se lahko človeku spremenijo barva oči, telesna znamenja, izginejo tumorji, zamenja se očesna dioptrija, alergije izginejo ali se pojavijo … To samo kaže na izjemen potencial brezmejne inteligence, ki deluje skozi nas oziroma ki je sposobna nadvladati vsakršne fizične omejitve. 

Po drugi strani pa bi lahko rekli, da v vsakem ždi nekaj osebnosti, ki se izražajo pač glede na trenutne zunanje in notranje okoliščine. Ko smo, denimo, res dobre volje in lahko v sebi prebudimo radost, se na izzive odzivamo drugače kot tedaj, ko smo morda potrti, utrujeni, brezvoljni, mogoče celo depresivni …

Zakaj menite, da učenje o čustvih, umu, financah, osebnostni rasti in duhovnem razvoju ni samoumevni del našega vsakdana? 

Ljudje imamo različne prioritete, ki izhajajo iz vzgoje, tradicije, izobraževanja, notranjih vzgibov posameznika, zunanjih okoliščin, ki ga lahko bolj ali manj motivirajo … Področja, ki jih omenjate, so bolj ali manj povezana z obratom vase, ki v našem svetu ni niti cenjen niti nagrajen. Če bi bilo kaj od izpostavljenega pogoj za, na primer, višjo plačo, bi se tudi ljudje več izobraževali v to smer.

Zakaj smo ljudje tako navezani na zunanje okoliščine? 

Živimo v svetu, kjer ugodne zunanje okoliščine povezujemo s stanjem uspeha in sreče. Zagotavljajo nam občutek varnosti. Vsi se želimo počutiti varne, ljubljene ter imeti občutek, da je za nas poskrbljeno. Dokler bomo uspeh, denar, socialni status in podobno enačili z varnostjo, bomo, vsaj nezavedno, nagnjeni k optimiziranju zunanjih okoliščin.

Zakaj je v Sloveniji kolektivno prepričanje o denarju tako negativno usmerjeno? 

Predvsem zaradi tradicije. V zraku ni neke močne energije za služenje denarja. Vsaka država ima svojo »dušo«, ko gre za denar. Nimam občutka, da smo že ustvarili nekega skupinskega duha, ki bi izražal lakoto po uspehu, denarju, dosežkih. Prevladuje bolj osebna iniciativa posameznikov.

V čem vidite globlji pomen delovanja zakonitosti, ki veljajo na tem planetu, in izzivov, s katerimi se ljudje srečujemo? Če duše prihajajo iz drugačnih dimenzij, ki so višje razvite, zakaj so potem zakonitosti na tem planetu tako omejene? Torej v čem je, po vašem mnenju, sploh smisel vsega tega? 

Okolica, tudi v duhovnem svetu, vedno predstavlja dvoje: ali ogledalo ali pa pogoje za preizkušnjo. Stvari se odvijajo po principu vibracije, resonance in kritične mase. To pomeni, da mora biti okolje energijsko usklajeno z nami in obratno. 

Izkušnjo inkarnacij bomo ponavljali toliko časa, dokler ne bomo sposobni izpustiti močne zavedne in nezavedne, negativne in pozitivne navezave. 

Pot se odvija skozi prebujanje osebne moči, s čimer se dvignemo na tako imenovano drugo razvojno stopnjo. Zato se ne trudite »postati razsvetljeni«, preden ne naredite naslednjega koraka na razvojni poti – zajamete svoje moči.