Skozi čas pozabiš na marsikatero teoretično pridobljeno znanje. Tečeš skozi življenje. Dosegaš zastavljene cilje. Prestopaš prelomnice. Pomembno je, kaj si dosegel. Gradiš tisto, kar se vidi navzven. Imaš vse. A to je le navidezno. Pozabljaš nase. Pozabljaš na svet okoli sebe in pozabljaš na svet znotraj sebe. Kako se v resnici počutiš sploh, ni pomembno, ker se marsikdaj sploh nimaš časa spomniti na to. Počasi se izgubljaš in v resnici kaj hitro ugotoviš, da nimaš nič in da nisi nič. V nekem trenutku se zaveš, da življenje polzi mimo tebe in da sploh ne živiš. To je opomnik, ki te opozori, da se moraš v življenju ustaviti, opaziti sebe in zaznati svoje počutje ter se ponovno povezati z življenjem. 

Povezava z življenjem

Najlažje se z življenjem povežemo skozi naravo. Tako tudi najhitreje prihajamo v stik s samim seboj, saj smo kot ljudje tudi sami del nje. Nekateri radi hodijo v gore, drugi posedajo po travnikih, mene pa v tem trenutku najbolj privlači gozd. Obožujem trenutke, ko stopim v gozd in me preplavi energija dreves. V trenutku zadiham s polnimi pljuči. Lepo mi je, ko hodim po gozdu in čutim življenje, a najlepše, ko sedem k drevesu. 

Moč drevesa

Na drevo, ki me izbere tisti dan, sedem in se s hrbtom naslonim nanj. Dlani položim na tla. Zaprem oči. V trenutku se povežem z njim. Začutim ga. Živo bitje je. Začutim življenje. V trenutku začne iz mojega telesa odtekati vse, kar me bremeni, obtežuje in me morebiti navdaja z nemirom. Razbremenjujem se. Postajam vse bolj lahkotna. Srčni utrip se počasi upočasni. Um se umiri. Dovolim si zlivati se in se spajati z drevesom, dokler ne postanem eno z njim. Nič razen tega, da sem, ni pomembno. V takšnem stanju najlažje slišim svoj notranji glas. Takrat najlažje in najbolj objektivno pogledam v sebe in se vprašam, kakšna v tem trenutku sem. Sem mirna? Sem v skrbeh? Sem odprta, srčna ali žalostna in potrta? Tako najlažje dobim odgovore na svoja vprašanja, usmeritve, kaj da in česa ne, ter sprejmem odločitve za naslednje korake v življenju. 

Hvaležnost

Čez čas odprem oči in občudujem drevesa, ki me obdajajo. Opazujem njihove krošnje, debla in energijo. Vedno znova si dovolim začutiti njihovo veličino. Kako zelo lepo jih je občudovati. In kako mogočno je videti njihovo čisto avro. Dovolim si to. Zelo lepo je tudi čutiti njihov utrip. Sprejemam, da je drevo živo bitje, kot je to človek. A najveličastneje je biti priča njihovi medsebojni povezanosti. Učim se tega od njih. In kako lepo je poslušati petje ptic in na svojem obrazu čutiti sončne žarke. Radujem se tega. Ob vsem tem, kar mi je in kar nam je dano, čutim globoko in neizmerno hvaležnost. 

Nebo

V takem stanju hvaležnosti le sem. Z očmi polzim po deblu drevesa, opazujem njegovo krošnjo in se ozrem v nebo. Takrat imam občutek, kot da preneham dihati. Opazujem modrino in to brezmejno veličino. Počaščena sem. Prav Nebo, ki ga iz spoštovanja ter hvaležnosti najraje pišem z veliko začetnico, je tisto, ki je v meni začelo prebujati to pozabljeno zavedanje, kako mogočna je narava in kakšno veličino v sebi nosijo drevesa.

Anavita Laureni