Ljudstvo je tako znano, da je naziv, ki sicer pomeni pripadnika ljudstva, postal sinonim za šamana, čarovnika. Unesco jih je razglasil za nesnovno dediščino človeštva zaradi izvrstnega poznavanja zdravilnih rastlin (vsak šaman jih pozna več sto, najboljši jih menda devetsto), vendar so njihova specialnost obredi. Znanje skrbno skrivajo. Človek lahko leta živi med njimi, pa mu ne razkrijejo ne svojih sposobnosti in ne skrivnosti, zaradi katerih so tako znani. Ljudje jih spoštujejo in se jih tudi malo bojijo, češ da so »čarovniki«.

Devet let sem čakala, da se mi docela razkrijejo.

»Več moraš biti v vasi,« mi je rekel don Aurelio. Seveda. Če ne bi bilo bolh in če bi si lahko kuhala. Tako da si zdaj urejam sobico v Aurelijevi stari hiši, poskušam iztrebiti bolhe in si urediti lastno kuhinjo.

Don Aurelio ima še enega učenca, ki je bil v tistem času v votlini malo više v gori, tri dni se je postil in ni stopil iz luknje. Čudno, ampak nekaj let že hodiva v vas, pa se do letos nikoli nisva srečala.

»Če hočeš postati kallawaya, moraš prestati preizkus: devet dni moraš spati v votlini brez hrane in vode.«

»Kako brez vode?« sem se prestrašila. Nikoli ne bom postala šamanka! Za dolgi dve sekundi sem dejansko verjela. Mislim, pri teh ljudeh nikoli ne veš. Skoraj sem si že oddahnila, da sem ženska in da se moje učenje odvija ob ognjišču. Potem sem dojela, da se šali. Šamani se zelo radi pozabavajo na tuj račun. Dokler se še nisem znašla v načinu, kako pripovedujejo, vse v metaforah, parabolah in zgodbah, sem včasih potrebovala leta, preden sem dojela, da je bila kakšna 'zgodbica' dejansko učenje, neka druga 'zapoved' pa posrečena šala na račun mojega zahodnjaškega načina razmišljanja in strahov. Včasih me je znal pošteno prestrašiti. Mislila sem, da se šali, pa je mislil resno in sem to ugotovila šele, ko sem se fino opekla. Če hočeš postati šaman, moraš za uporabljati zdravo pamet ... In smisel za humor je tudi nujen. 

Nobenega telesnega mučenja

Andski šamanizem je izjemno prizemljena, mehka pot. Nobenih vaj, dnevne discipline, nobenega telesnega mučenja – šamanizem niso tehnike, ampak odnos do sveta. Tradicionalno šamani svoje otroke in vnuke učijo od malega. Kdor prejme klic in je zaznamovan, potem ta poklic tudi prakticira. Znanje dobesedno vsrkajo od staršev, ves čas so zraven. Spomnim se, kako je don Aurelio učil svojo hčerko Meliso nabirati koko (listi koke služijo kot orakelj), ko je bila stara osem let. Delal se je, da ne ve, kaj pomeni, in kazal s prsti ta in oni list, kot da premišljuje, deklica pa mu je 'prišepetavala'. Danes je stara petnajst let, staršema (tudi Aurelijeva žena, mama Justina, je zdravilka in babica) je asistirala pri več deset porodih in pozna vsa zelišča iz bližnje ter daljne okolice. Vsi njeni starejši bratje so prejeli iniciacijo na gori, čim so končali srednjo šolo. Poznajo na desetine različnih vrst obredov. Za zdaj nihče od njih ne dela kot kallawaya, saj oče vztraja, naj najprej najdejo poklic, končajo izbrano fakulteto, spoznajo »kvadratni svet«, kot imenuje zahodnjaški način razmišljanja, potem se pa lahko, če jih bo »poklicalo«, vrnejo k tradiciji. Seveda upa, da bo kateri od njegovih otrok šel po njegovih stopinjah, ampak končno besedo imajo mačule – v kallawayskem jeziku svete gore. 

Šaman je tako močen, kolikor močna je njegova povezanost. Neprestano se povezuje: s svojimi predniki, zaradi katerih je na tem svetu, s svetimi kraji, z materjo zemljo, očetom nebom, s soncem, z luno, zvezdami, še posebej pa s svetimi gorami. V tradiciji ljudstva Aymara, ki je večje (približno toliko jih je kot Slovencev, živijo v okolici Titikake in južneje naprej po Visoki planoti), najvišjim goram rečejo apu. Yawar, drugi šaman, s katerim delam (v jeziku aymara zdravilca imenujejo yatiri), mi je več let govoril, da »mi manjka moči« in da »me je treba privezati na gore«. Po njegovem, konkretno, na štiri gore, na štirih straneh neba. Potem bom v redu in se ne bom več stalno pritoževala.

Nekoč sem sodelovala pri obredu za gregorjevo, ki je v Andih praznik živine. Yawar je gledal, kako gori moja daritev. Za to priložnost se na 'mizo' položi sadje.

»Ali veš, kaj pomeni llorona

»Ja, oseba, ki se ves čas cmeri, ki ji vedno kaj ni prav.«

»No, ti si ena llorona,« je zaključil.

Res je, da nisem najbolj zadovoljna s seboj, vedno se mi zdi, da moram kaj izboljšati, in Bolivija – no, Bolivija je polna napak. Onesnažena, mrzla (vsaj v Andih, kjer živim), ljudje zamujajo, ceste so grozne, tesar mi obesi police poševno, električni kabli štrlijo na vse strani, vodovodar pa sploh ne pride. Da o svoji lastni pomanjkljivi disciplini niti ne govorim. Tukajšnji modrec si ne more predstavljati, kako zelo si lahko življenje zakomplicira povprečna slovenska duhovna iskalka. Sploh si ne more predstavljati, koliko problemov imamo in kako zelo natančno jih znamo razložiti. 

Če manjka kos duše

Za bolivijskega šamana je bil vzrok težav čisto preprost: manjkal mi je kos duše. Očitno mi je že kje v otroštvu kaj zmanjkalo. Na Zahodu redko kdo zraste v odraslega, ne da bi se mu kaj zataknilo. Rekel je, da je treba mojo dušo poklicati nazaj, me predstaviti goram, me povezati z njimi, potem je pa moja naloga, da to povezavo ohranjam.

V Andih velja, da ima človek tri »telesa«; fizično telo ter mali in veliki ajayu (izg. ahaju). Beseda se v španščino nerodno prevaja kot »mala duša«, čeprav se izraza ne prekrivata povsem – eterično telo je morda bližji koncept. Veliki ajayu je vitalna sila, ki prežema telo, dokler je živo. Mali ajayu je bolj fluiden, podobno kot mentalno telo se lahko plazi po različnih svetovih, v spanju lahko leti zelo daleč, tudi v različne čase. Če se človek prestraši, se lahko ajayu zatakne na tistem kraju ali v tistem trenutku časa. V primeru prometne nesreče, na primer, ali če nekdo pade, mali ajayu ostane na mestu nesreče in se človek ne pozdravi povsem, dokler te energije ne prikliče nazaj. Obstajajo različni postopki, če je bil strah večji, pa mora poseči strokovnjak, se pravi, šaman, in narediti obred »priklica duše«. Tudi stres je vrsta malih 'strahcev' in lahko razprši mali ajayu, prav tako težek porod ali travmatični dogodki iz otroštva.

Priklic duše je zato nujen za telesno zdravje in duševno ravnovesje. Po andskem prepričanju mora biti človek »cel« in povezan z vsem, kar obstaja (vidnim in nevidnim). Delo šamana je pravzaprav samo to: z obredi človeka rešiti tega, kar si je navlekel škodljivega (obredi čiščenja), celjenje energijskega polja (priklic duše) in povezovanje (obredi daritev). 

Obred daritve, s katerim se povežemo z vsemi tremi svetovi, imenujejo »bela miza«, ker darujemo, se pravi, simbolično povabimo k mizi prebivalce vseh treh svetov: prednike, ki naseljujejo spodnji svet, mater zemljo, naravo, katere del smo ljudje, ki živimo v srednjem svetu, in višji svet duhovnih vodnikov – očeta neba, svetih gora in njihovega glasnika, kondorja.

»Prebivalci Andov ne gradimo templjev. Za nas je ves svet svet,« mi je razlagal Johnny, tudi yatiri Aymara (angleško ime ima pač, njegovi starši so mislili, da mu bo to pomagalo v življenju. V Boliviji je kup Džonijev in Džimijev in Wilsonov).

»Obstajajo pa mesta, za katera čutimo, da imajo posebno moč,« je nadaljeval. »To so svete gore in drugi kraji, kjer se izvaja obrede.« Slovenci to menda intuitivno razumemo. V jeziku nosimo zapisan praspomin na naraven, posvečen odnos do vsega, kar nas obdaja: svet je svet, ne potrebujemo razlage. Enkrat letno h Kallawayem peljem skupino slovenskih popotnikov, ki jih zanimajo šamanizem, naravno zdravilstvo in duhovno raziskovanje. Pot je namenjena osebni preobrazbi. Obiščemo vrsto svetih mest v Andih in na Titikaki, delamo s šamani ljudstva Aymara in seveda s Kallawayi. Mislim, da nas andska duhovna pot tako vleče, ker naši predniki tudi niso gradili templjev, obrede so opravljali v gorah in na hribih, in ko je prišlo krščanstvo, so stara poganska svetišča pozidali s cerkvicami. Navade romanja na svete gore niso mogli izkoreniniti, samo prekrili so jo. Kjer živijo Slovenci, tudi onkraj meja na vsem ozemlju, do koder sega slovenska manjšina, vidimo na vsakem drugem hribčku cerkvico ali kapelico. Srce nas vleče v gore, za nas so svete.

V Andih so samo malo višje: Visoka planota (Altiplano) se boči na 3.800, 3.900 metrih nad morjem, vsak 'kucelj', ki 'štrli' nad njo, je višji od štiri tisoč. Sveta gora, apu, ki bdi nad La Pazom, babica Illimani, je visoka 6.400 metrov. Ima svoj značaj in svojo nalogo, živa je, čaščena, ljubljena in spoštovana. Ni obreda, da se je šaman ne bi spomnil in je poklical k mizi. Ko človek umre, se fizično telo vrne v zemljo, mala in velika duša pa se zlijeta z nevidnim svetom, iz katerega prihajata. Ajayu velikih mojstrov se, ker so se že za življenja neprestano povezovali z apuji, zlije z visokimi gorami. Ko šaman kliče goro, pokliče tudi vse duhovne mojstre, ki so kdaj delali z njo.

 »Energija gore je mogočna ne samo zaradi neznanske gmote, ampak tudi zaradi višje inteligence,« pravi yatiri. Deluje kot piramida, sprejema energijo vesolja, ki je preveč subtilna, da bi jo človek in tudi živali ter rastline lahko uporabili neposredno. Gora jo 'prebavi' v obliko, ki jo lahko izkoristijo rastline, iz te pa jo lahko dobimo ljudje in živali.

»Brez gora na zemlji ne bi bilo življenja,« trdi. »Zato andski šamani nimajo občutka, da bi potrebovali posebne tehnike. Živimo v harmoniji, jo ustvarjamo, če se poruši, to je vse.« Naša naloga je le, da se neprestano zahvaljujemo. Šaman je pač človek, ki zaradi svojih 'zvez' to počne posebej učinkovito.

Tina Zgonik