Nismo le telesno bitje, temveč tudi čustveno in energijsko. Vse te ravni se v nas prepletajo in med seboj komunicirajo. Zastoj na eni ravni vpliva na delovanje preostalih in obratno. Pretok, ki ga vzpostavimo s sprostitvijo blokad, tako lahko sproži procese samoozdravitve.

Primer iz prakse

S Tatjano se poznava že kakšnih petnajst let. Takrat je k meni prišla na energijske vaje, da bi se okrepila in čustveno stabilizirala. Za individualno delo se ni odločila. Bila je uslužbenka v priznanem slovenskem podjetju, mati deklice, žena. Pestili so jo občutki tesnobe okoli srca, imela je težave z izražanjem in nekaj tega je uspešno razrešila. Pred dvema letoma me je ponovno poiskala, ker si je želela podporo v procesu zdravljenja raka, se očistiti na energijskih in čustvenih ravneh, sprostiti, kar je zadaj. Pripravljena je bila pogledati tudi v zahtevnejše predele svojega življenja.

Na enem od svetovanj sem ji postavila naslednje vprašanje. Kaj je tisto čustvo, zgodba ali del nje, kar ne sme priti na dan, in je zato raje izbrala telesno obolenje? Hkrati sem jo opogumila, da pri tem vprašanju ne gre za napad na njeno zmožnost ali nezmožnost, ter dodala, da z njim ne želim sprožiti občutij krivde, saj ne gre za zavestno odločitev. Nadalje sem ji razložila, da je psihosomatski pogled na človeka naslednji: veliko lažje se ukvarjamo s telesno bolečino ali z obolenjem, kakor da bi se s čustvi in z občutki.

Zakaj se nam je lažje ubadati s telesno bolečino kot s čustveno?

Razne stiske, ki smo jih doživljali v naši nežnih letih, občutki in čustva, ki jih s svojimi skrbniki nismo mogli, znali podeliti, smo takrat v odnosu do sebe doživljali kot nekaj neobvladljivega, velikega. Nezreli kot smo bili, smo izbrali strategijo, ki je bila takrat za nas najboljša, boleče občutke smo potisniti globoko vase, jih zaprli za več zidov, da bi jih tako obdržali pri miru. Prepričani smo namreč (bili), da se bo s pozabo vse samo razrešilo, življenje pa bo obvladljivo.

Odgovor, ki ga je brez velikega razmišljanja izstrelila iz sebe, je presenetil tako njo kot mene. Bila je le beseda seksualnost. Vprašala sem jo, ali je tokrat pripravljena raziskati ta del sebe. In se je strinjala.

Odkrili sva čas, ko je bila mladostnica, začetek pubertete. Živeli so v predelu Ljubljane, v okolici vojaške bolnišnice in vojašnice. Kamorkoli je morala od doma, v šolo, na športni trening, vedno je morala mimo ograje, za katero so bili vojaki. Bilo ji je izredno neprijetno, prevevali so jo občutki sramu ob tem, kako so jo gledali, jo spremljali s pogledi in »sikali« razne neprimerne besede proti njej. Povedala je, da ji je še zdaj neprijetno, ko gre mimo, pa so vojaki že zdavnaj izseljeni in so vojašnice dobile drugačen namen.

Peljala sem jo v čas otroštva, k mali Tatjani, da bi ji odrasla ponudila to, kar ji je takrat manjkalo, zaščito, občutek, da lahko postavi mejo, in pogum, da to zares tudi stori. Kot odrasla ženska ima to moč. Ko je to naredila, so se vojaki v njeni predstavi zmanjšali, ona pa se je povečala in v sebi iskreno občutila več moči in da ima v življenju, ne glede na to, kakšna je njena situacija, možnosti.

Stopila je iz vloge žrtve in to je odlično sporočilo telesu, pa tudi njej sami, česa je zmožna. Na energijski ravni je tako sprostila zastalo energijo v pomembnem energijskem centu, spolni energiji, ki je tako na voljo za telesne in druge procese samoozdravljenja. 

Kako lahko sami odkrijete svojega notranjega otroka in mu kot odrasli ponudite to, kar potrebuje?

Sledi nekaj usmeritev, da boste pri tem notranjem delu čim uspešnejši. Naj transformacija poteka lahkotno in sproščeno, bodite radovedni z namenom, da v sebi zgradite nekaj novega.

1.    Poiščite notranjega otroka, ki je v stiski

Kako najdemo notranjega otroka? Z mislimi odpotujte v dogodek, ki se je zgodil v odraslem obdobju in vas je vznemiril. Morda ste čutili jezo, nemoč, žalost ali pa ste se odzvali na način, ki vam ni najbolj všeč. Vprašajte se, koliko je star ta del, ki reagira na tak način. Pustite intuiciji in spontanim odgovorom, da se pojavijo v obliki številke, vedenja v telesu, prebliska, slike …

2.     Vzpostavite osnovne pogoje dobrega odnosa

Zdaj ko imate starost, si v mislih predstavljajte sliko, na katero postavite malega sebe, poleg pa še odraslega sebe. Namen odraslega je, da prisluhne otroku. Pove mu, da lahko čuti vse občutke, jih izrazi in sprosti v kakršnikoli obliki želi. Pove mu, da nobena kazen ni mogoča. Vse je dovoljeno. Pove mu, da ga ima rad, da je prišel zato, da ga zaščiti in mu da to, kar potrebuje. Pove še, da se je pripravljen naučiti tega, česar mu še ne zna dati. Osnovni nameri v tem odnosu sta iskrenost in ranljivost odraslega. Tako se lahko spusti k otroku ter mu omogoči, da gradi zaupanje v odrasli svet. Na ta način se otrok v nas začne zavedati, da ta odrasli, s katerim zdaj gradi odnos, spoštuje njegove meje, to pa je pogoj zdravega čustvenega razvoja, in da se v odraslosti odzivamo na načine, da se znamo postaviti zase. Na kratko, gradimo dobro samopodobo.

3.    Otrok naj spregovori in reagira

Odrasli na notranji sliki naj vpraša otroka, kaj čuti, česa do zdaj še ni nikoli izrazil, ker ni bilo dovoljeno ali ker ni znal. Če se otrok obotavlja, naj ga vpraša, kaj potrebuje od njega, da bo lahko povedal. Kako mu lahko pomaga in ali sploh potrebuje njegovo pomoč. Morda otrok potrebuje več prostora, da lahko z vso silo pride ven. Drugič bo povedal, da potrebuje objem, spodbudo. Odrasli spoštuje to, se ne vsiljuje. Otrok lahko kriči, brca, udarja, pljuva, uporablja psovke in tudi izrazi, kako bi kaznoval te, ki so ga prizadeli. Izražanje kazni je še posebej pomembno in ga ne smemo izpustiti. Zakaj? Kot otroci si pogosto naprtimo krivdo za nekaj, kar ni naše. Nosimo breme in odgovornost, ki ni namenjena temu, da jo nosi otrok. Kaznujemo sebe. Zataknjena močna energija je uperjena v nas same in tako napadamo sami sebe. Mnoge avtoimune bolezni slonijo ravno na tej čustveni energijski matrici. Pustite »zverini« v vas, da pride na dan. Tako spremenite polarnost in naboj iz uničujočega v samoozdravitvenega.

4.    Zaključek procesa, preverite, kaj se je spremenilo

 Ponovno poglejte v notranjo sliko. Se je na njej karkoli spremenilo? Ne iščemo dramatičnih sprememb. Ni pomembno, kakšna je sprememba, temveč , da se je sploh zgodila. Včasih je dovolj že to, da so barve na sliki svetlejše. Zdaj ko je otrok v varnem prostoru izrazil skrite občutke in čustva in tudi dobil od odraslega, kar je potreboval, prisluhnite odnosu, ki se tke med njima. Kakšen je ta odnos zdaj? Je v njem več zaupanja? Je mehkejši? Obeta, da bo več sodelovanja med njima?

Odlično. Ko se zgodi to, pomeni, da boste v prihodnjih situacijah, zdaj kot odrasli, reagirali drugače. Po vsej verjetnosti boste delovali bolj mirno, samozavestno ali odločno, če bo to zahtevala od vas situacija. Znali se boste ljubeče postaviti zase, saj bosta v vaši notranjosti v vaše dobro delovala oba aspekta povezano. Na telesni ravni to lahko pomeni, da boste opustili čustveno energijsko potrebo po poustvarjanju bolezni, na področju odnosov pa, da boste lažje opustili vztrajanje v odnosu, ki ni izpolnjujoč.

Anita Kejžar Škulj