Velikokrat se zgodi, da ne prepoznamo ponujene priložnosti, s katero lahko oblikujemo boljše in lepše življenje, zato jo, namesto da bi bili veseli in hvaležni, ravnodušno pustimo. V takšnem stanju pa, žal, ne naredimo premika naprej. Korak naprej se zgodi, ko zavestno sprejmemo ponujeno priložnost in gremo s srcem naprej. Ko izhajamo iz situacije (priložnosti), v kateri smo, in začnemo iskati dobre stvari. Čeprav so drobne, bodimo hvaležni. Kakršnekoli že so, vedno najdimo drobec hvaležnosti. Tako začnemo odpirati vrata in spuščamo v svoje življenje čedalje več dobrega. Kjer sta odprto srce in hvaležnost, tam je vedno pot. Pot ljubezni in sočutja. 

Resnična zahvala

Kamen na kamen palača. Prav tako hvaležnost za drobne stvari ustvarja velike čudeže. Prepričana sem, da se zna vsakdo zahvaliti, vendar tukaj ne govorim o priučeni zahvali. Ne mislim zgolj besede hvala, za katero se že v otroštvu naučimo, da jo izrečemo ob vsaki malenkosti. Tako kot je pozdrav lahko topel ali pa hladen, je lahko tudi beseda hvala, resnična zahvala, tista, ki pride iz srca, ali pa kar tako, hladna brez posebnega pomena in čustvenega naboja. Zgolj beseda, ki pomeni hvala. 

Resnično pomembno je, kaj se ob zahvali (četudi ni izgovorjena in je le v naših mislih) zgodi v našem telesu. To je naš kažipot hvaležnosti. Ko gre zahvala iz srca, jo začutite, vas osreči in ste pomirjeni s seboj. To pa pomeni, da se vam v trenutku take zahvale hvaležnost povrne skozi nove čudeže. Ni odveč povedati, da se je za pravilno zahvalo treba potruditi. Da se je prave hvaležnosti treba naučiti, jo začutiti, sprejeti in uporabljati ter jo živeti. Sploh takrat, ko mislimo, da sploh ni razloga zanjo in da nečesa raje ne sprejmemo, kaj šele, da bi se zahvalili. Takrat se je treba potruditi in dobro razmisliti, preden rečemo ne namesto hvala. V tem primeru mislim na dogodke v življenju, ko si rečemo: »Samo še tega je bilo treba!« Prava modrost je, da ravno v takšnih trenutkih najdemo razlog za hvaležnost. 

Hvaležnost si zapisujmo 

1. korak 

Vzemimo list papirja (lahko je poseben zvezek za ta namen) in zapišimo vsak večer, preden zaspimo, ali pa vsako jutro, ko se zbudimo, vsaj tri stvari, za katere smo v življenju lahko hvaležni. Npr. hvaležen(a) sem za jutro, v katerega se zbujam, za zdravje, ki mi odlično služi, za družino, ljubezen, podporo, službo … Ko pišete svoje zahvale, odstranite vse morebitne moteče dejavnike. Če boste pisali zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, te težave najbrž ne bo. Lahko bo to za vas neke vrste obred in si boste zanj namenili nekoliko več časa in temu primerno uredili posebni prostor, kjer se boste dobro počutili. 

Pomembno je, da se takrat čim bolj globoko povežemo s svojo notranjostjo in se prepustimo občutku, ki ga doživimo skozi pisanje hvaležnosti. Pri pisanju namenimo vso pozornost tistemu, za kar smo hvaležni. Hkrati pa opazujmo, kakšne občutke nam zahvala vzbuja v telesu. Prepustimo se občutku topline in notranjega miru. Bodite pozorni tudi na mimiko obraza. Usta naj bodo rahlo v nasmehu, vendar neprisiljeno. Takšna vaja, če jo izvajamo vsak dan, vsaj mesec dni, prinese v naše življenje takojšnje spremembe. Hvaležnost, ki pride iz srca in se zavestno prelije na papir, utrjuje in spreminja naše notranje stanje. Naša pozornost se začne premikati iz stvari, ki jih nočemo, k stvarem, za katere smo v življenju hvaležni. Tako bo teh stvari v našem življenju čedalje več. To je kot seme, ki ga zasadite. Posadite ga z ljubeznijo, občudovanjem, vznemirjenjem. Kasneje se vam bogato povrne.

 2. korak 

Ko usvojite pisanje zahval, boste hvaležnost začeli spontano in zavestno uporabljati skozi dan. Spet govorim o Hvaležnosti z veliko začetnico in ne zgolj besedi hvala. To pomeni, da boste ob dnevni rutini, skozi dan, ob preživljanju prostega časa, doma, v službi, naravi, kjerkoli in kadarkoli skozi vaš običajni dan, našli veliko trenutkov za hvaležnost. Takrat boste začeli spontano (ker se boste tega naučili iz prejšnjega koraka – pisanja) izražati hvaležnost. 

To so trenutki zavedanja, ko opaziš droben cvet. Ko pogledaš cvetlico in jo z občudovanjem vidiš na popolnoma nov način. Doživiš jo. Ne bo le cvet, temveč bo cvet, za katerega si hvaležen, da ga lahko občuduješ. Takrat si tukaj in zdaj in hvaležno občuduješ cvet, na da bi dovolil kakršnokoli misel. To je trenutek, ko čas obstane. Zamrzne. Ni ne preteklosti in ne prihodnosti, saj ni nobene misli. Takrat samo si. V globokem miru, ki se rodi iz hvaležnosti. 

Ko boste dosegli to raven hvaležnosti, je nemogoče, da bi vas karkoli v življenju vrglo iz ravnovesja tako močno, da ne bi videli več luči na koncu predora. To zavedanje vas popelje na višjo raven bivanja, kjer boste svoje težave reševali veliko hitreje. Pravzaprav jih bo sčasoma čedalje manj. Več hvaležnosti boste posejali, bolj bogato vas bo obdarila. Hkrati vam bo odprla oči, da boste začeli tudi gledati drugače. Ne boste le gledali in opazovali, temveč boste videli. V tem pa je ves smisel. Kajti kot vemo, je lahko kozarec napol prazen ali napol poln. Hvaležnost vam pokaže, da je vedno napol poln. In tako bo vaša posoda vedno polna, pa čeprav napol. In nič več vam ne bo mar za manjkajočo polovico, saj boste hvaležni za tisto, ki jo že imate. 

Vzemimo si torej čas za hvaležnost. To so čarobni trenutki. Začutimo besedo Hvala v svojem srcu, naj nas resnično ogreje. Predvsem pa si dovolimo biti hvaležni in hvaležnost nam bo sledila.

Lilijana Domajnko


Več o hvaležnosti si lahko preberete tudi v knjigi Hvaležnost.