Ko nimamo jasno postavljenih prioritet ali so te nestabilne ali zamegljene, se nam zgodi notranji časovni razkol, kaj narediti, da zadostimo vsem zahtevam zunanjega sveta in uredimo, da bo vse v redu. Za notranji boj, kam sploh usmeriti svojo energijo, nam je (če smo res iskreni do sebe) sicer popolnoma jasno, da je čisto naš, da nam nihče v bistvu ne more pomagati. Nihče ne more namesto nas ničesar storiti, a kljub temu padamo na izpitu. Iz lastne preteklosti sicer poznamo občutek miru, zadovoljstva in mirne vesti in vemo, kaj je sprostitev in kako jo doseči, vendar nam z leti postaja to vse bolj tuje. Na tem področju postajamo vse bolj neuspešni, neučinkoviti, nemočni in zato izgubljeni. Po številnih neuspelih poskusih dodatno začnejo pojenjati tudi volja, motivacija in energija, in ko ne vemo več, kaj še poskusiti, kako izpeljati in kaj sploh še narediti, je naš začarani krog napetosti in hitenja popoln. 

Da bi sploh lahko izstopili iz njega, se moramo najprej ustaviti in ugotoviti, kje smo, ter si priznati, kako (slabo) smo. V ta namen si moramo dnevno vzeti nekaj časa (za začetek je tudi nekaj minut dovolj) popolnoma zase, za prisotno opazovanje. Zbrati moramo moč in voljo, da lahko misli usmerimo vase, ter najti pogum za iskreno samoanalizo. Ko pozornost za spremembo usmerimo vase in nehamo bežati v zunanji svet, se zgodi stik s samim seboj in šele takrat lahko začutimo in vidimo sebe take, kot v tistem trenutku smo. V tem srčnem prostoru najdemo varen prostor, kjer si lahko dovolimo občutiti vse tisto, kar je naše, ne glede na to, ali nam je všeč ali ne, in tudi vse tisto, pred čimer bežimo, imamo pa tudi priložnost vse to čutenje ljubeče sprejeti. Čudovito, mar ne? Sliši se sicer enostavno, vendar vem, da je na začetku pogosto zelo težko in naporno, še posebej, ko um zaradi nevajenosti tega obreda (po)nori. Vendar poskusite in verjemite, da z malo vztrajnosti in redne prakse postane proces umirjanja vse bolj enostaven, prijeten in sproščujoč. 

Težava nastane vedno, ko zunanje okolje s svojimi mamljivimi lovkami prekomerno vpliva na naše delovanje, čutenje, mišljenje in kreiranje predstav, prepričanj ter vedno novih in novih želja. V bistvu zaradi pomanjkanja discipline in nejasne smeri našega potovanja sami dovolimo, da nas te lovke učinkovito potegnejo in vlečejo stran od sebe, od svojega središča, stabilnosti in lastnega namena, ter se vse bolj utapljamo v lastni negativnosti. Zunanji svet postaja vse bolj agresiven in premeten v nastavljanju limanic. Če pomislim samo na marketing, dvigovanje potrošniške mrzlice in tek za navidezno pomembnimi stvarmi ter podtalno prepričevanje, kako nujno potrebujemo xy, saj bomo šele potem zares dobri, uspešni, zadovoljni, srečni, sprejeti itd. Limanice vidim tudi v enormnem porastu in prepredenosti sveta z elektronskimi napravami ter različnimi tehnološkimi dosežki in intenzivnem prodiranju pametne tehnike v vse pore človeškega življenja. Vse nam je predstavljeno sicer kot pomoč v našem vsakdanu, da nam je tako olajšano življenje in ostaja več časa za druge reči, pa vendar se pogosteje in prej zgodijo odvisnosti od tehnologije in potrošništva. Poleg tega tehnologija hitro poleni človeka, hkrati pa okrepi občutek nesamozavesti, nesmiselnosti in lastnega nezadovoljstva. Tudi potrošniški napadi nas puščajo prazne. S takšnim delovanjem pa se vse bolj oddaljujemo od pristnega stika s seboj, svojega jedra in notranjega sončka. 

Izredno pomembno je zato, da prepoznamo svoje šibke točke in potencialne pasti, jih ozavestimo ter najdemo način, kako se jim lahko zoperstaviti. Če ob iskreni samoanalizi ugotovimo, da je naš samonadzor šibek, potem se je smiselno za nekaj časa popolnoma izogniti motilcu. Hitro bomo ugotovili, koliko smo nanj dejansko vezani in od njega odvisni ter kako trd oreh nam to predstavlja. Sčasoma pa bomo tudi spoznali (modreci pravijo, da so potrebni vsaj trije tedni), za kaj vse smo bili zaradi tega prikrajšani. Utegneta se pojaviti še odgovora, kaj nam je ta odvisnost nadomeščala in katero luknjo v duši smo z njo polnili. V času takšne odtegnitve pa lahko nastopi tudi kriza volje, smiselnosti in namena. Pomembno je zato, da delamo na sebi, da vzpostavljamo stik s sabo, da se okrepimo. Na tej poti se učimo biti sami s seboj, v lastni tišini. To ne pomeni, da se v nas ne sme poroditi nobena misel, temveč, da tej misli ne sledimo, da je ne razvijamo in hranimo. Naša naravnava naj bo opazovalna, kot da bi na nebu opazovali prihajajoče in odhajajoče oblake brez posebne tendence ukvarjanja z njimi in njihovo potjo. Ohranjanje takšne drže nam običajno pošteno oteži naš po naravi nemiren um, ki neprenehoma ustvarja misel za mislijo, sliko za sliko. Za nameček pa so običajno te misli in scenariji, ki se iz njih razvijejo, bolj negativno naravnani, kar dodatno oteži nevtralno držo opazovanja lastne notranjosti in miren fokus vase. Narava uma je pač takšna in borba proti temu je vnaprej obsojena na neuspeh. Za konstruktivno sodelovanje uma v našem življenju ga moramo imeti pod nadzorom. Dobrodejno je tudi, če si ga dovolite resnično spoznati in analizirate, kako deluje, kje je nadvse uporaben in kje se zapleta, v kaj beži in kje so pasti. Ker je um izjemno tog in ima močno težnjo po nadvladi, ga je smiselno ukrotiti z učinkovitim pristopom, ki pa, žal, ni univerzalen. Tako obstajajo različne tehnike za umirjanje uma. Ker smo med seboj zelo različni, mora vsak zase s poskušanjem ugotoviti, katera tehnika je zanj učinkovita. Sama pri sebi v ta namen najraje koristim moč ponavljanja svetih besed – manter. 

V bistvu nam um povzroča težave le takrat, ko ni pod nadzorom, ko je kapitan na naši ladji in so misli podivjane in neukročene ter ta kaos določa naša korake, čutenje, delovanje. Če smo večino časa v (zunanjem ali notranjem) stresu in takšnem kaotičnem stanju, sredi bojnega polja, ko (upravičeno ali ne) hitimo iz ene bitke v drugo, postaneta sprostitev in občutek, da je vse v redu, le daljna iluzija. Bolj kot je bitka težka ali dolga, več časa je potem potrebnega za notranjo pomiritev in vnovično vzpostavitev ravnovesja, kar zaznavamo kot sprostitev.

Za dosego dejanske notranje sprostitve se je zato nadvse pomembno znati ustaviti, se naučiti umiriti um in vzpostaviti pozitiven pogled na svet, za kar je potrebna vaja. Veliko vaje. Vendar je vredno. Takšen pristop k sebi ni vedno enostaven, nedvomno pa prinese s seboj poleg sproščenega občutka, da je vse tako, kot mora biti, tudi mirno vest, zadovoljstvo in radost.

Jasna Matjašič