Mnogi vrsto let, nekateri celo vse življenje, ostajajo v razmišljanju, da je življenje nekaj, kar se jim dogaja, oni pa mu lahko le nemočno sledijo in upajo na najboljše. Zdi se, da so le igralci v igri življenja, kjer igrajo vloge, določene po scenariju, ki ga je napisal nekdo drug. Do nekaterih je bil bolj prizanesljiv, naklonil jim je dobre vloge, kjer jih spremljajo sreča, zadovoljstvo in obilje. Do drugih je bil manj prizanesljiv, naklonil jim je številne izkušnje bolečine in trpljenje ter zapisal scenarij tako, da se nenehno vrtijo v krogu žalosti, razočaranja ter podoživljajo ene in iste neprijetne izkušnje.

Nismo žrtve, smo akterji

Bi verjeli, če rečem, da smo ta scenarist pravzaprav mi sami, scenarij pa so naša prepričanja? Eno bolj pogostih je, da naše počutje določajo zunanje okoliščine in ljudje, ki nas obdajajo, da je torej naše zadovoljstvo odvisno od ugodnih življenjskih okoliščin, ne pa od tega, kako jih dojemamo.

Poglejmo preprost primer. Oseba A ob izgubi zaposlitve začne obupovati, razmišljati o naporu, ki ga bo treba vložiti v iskanje nove zaposlitve, o razočaranjih, ki jo na tej poti čakajo, strah jo je ob razmišljanju o izzivih novega delovnega mesta itd. Ob tem razmišlja o nehvaležnosti zdaj že bivšega delodajalca, o tem, kako se je v službi velikokrat žrtvovala, opravljala nadurno delo, vse le zato, da bi delodajalec dobro služil. Oseba B ob izgubi zaposlitve razmišlja, kako bo zdaj plačevala vse položnice, in v želji, da se ne bi znašla v prehudi finančni stiski, išče informacije o novih priložnostih. Sprašuje prijatelje, išče informacije po spletu in razmišlja, katere svoje talente bi lahko unovčila in ob tem tudi nekaj zaslužila. Verjame, da je svoje delo opravljala dobro, in ne dvomi, da ji bo uspelo najti novo zaposlitev. Na enak način bi lahko opisovali tudi razmišljanje in delovanje osebe C, D, in če želite, še E.

Življenje nam nenehno ponuja lekcije, na nas pa je, da jih usvojimo

Od koga (ali česa) je torej odvisno naše razmišljanje? Verjamem, da le od nas. Nešteto je primerov, v katerih različne osebe na prvi pogled izkušajo zelo podobne situacije, vendar jih vsaka od njih razume in doživlja po svoje ter v skladu s tem razumevanjem tudi deluje. Mnogo je priložnosti v življenju, ko se lahko vdamo razmišljanju žrtve ali pa izberemo razmišljanje akterja. V prvem primeru se bomo ob situacijah, ki jih doživljamo kot neprijetne, spraševali, zakaj se to dogaja prav nam, zakaj so vsi ostali rojeni pod srečno zvezdo le mi ne in zakaj se usoda tako kruto poigrava z nami. Mnogo boljše vprašanje bi bilo, kaj me življenje poskuša naučiti, kaj je lekcija, ki se skriva v nekem dogodku, in kako jo lahko usvojim. Pa tudi, kaj neka situacija pove o meni.

Če se navežem na zgornji primer – kaj pove o meni izguba zaposlitve? Da imam smolo v življenju in da me drugi le izkoriščajo? Da nisem dovolj dobra in sposobna? Ali pa morda nič od tega in izguba zaposlitve pomeni le, da nekdo mojih znanj in izkušenj ni več potreboval. Iskanje odgovorov na ta vprašanja zahteva precej več truda kot iskanje odgovorov na vprašanja žrtve. A vendar prinaša tudi večje obresti. In če vemo, da ljudje mnogo bolj kot podarjene stvari cenimo tisto, kar smo v življenju pridobili s trudom, potem je tudi to pravzaprav le še ena od lekcij življenja.

Petra Cvek