Ljubezen

Velikokrat mislimo, da poznamo ljubezen, a kaj kmalu naletimo na ovire, ob katerih začutimo, da te neubesedljive sile, ki povezuje in prežema vse, kar obstaja, ne zmoremo čutiti in zadržati v svojem notranjem občutenju. Takrat lahko v sebi prepoznamo strah, jezo, žalost, frustracijo, negotovost, razočaranje, ki se pojavijo vsakokrat, ko naše predstave o tem, kako naj bi bilo, naletijo na drugačno realnost. 

Prepoznati vse, kar nas zapira in oddaljuje od drugega

Ljudje se pogosto ujamemo v predstave o tem, kaj ljubezen je, kako jo je občutiti in kako naj bi se izražala v odnosu z drugim. Vse to pa je lahko zelo drugačno od občutkov, ki nam jih prebudi ljubezen v trenutku tukaj in zdaj, v trenutku, ko smo v odnosu s partnerjem.  Ključnega pomena je, da postanemo občutljivi do vsega, kar v takšnih trenutkih  začutimo. Lahko so to najrazličnejša, prej omenjena čustva, ki nas držijo v zaprtosti pred tem, da bi se ljubezni resnično odprli. Prepoznamo lahko tudi različna omejujoča prepričanja, ki smo jih med življenjem prevzeli od drugih, za nas pomembnih ljudi in družbe ter jih ponotranjili. Kot so na primer: »Ljubezen boli.« »Nihče me ne more imeti rad(a) takšnega, kot sem.« »Drugi me vedno razočara, zato moram paziti.« »Ljubiti ni varno.« Takšna in  podobna prepričanja se razlikujejo od posameznika do posameznika, a vendar nam je skupno, da so pri vseh nas zapisana nekje globoko, zato je za njihovo prepoznanje pogosto potreben čas, da izgubijo svojo moč in ne krojijo našega življenja. 

Najprej ljubiti sebe in ne predstave o sebi

Prav prepoznavanje in občutenje vsega našega, naj bo to prijetno ali neprijetno, nas odpira za to, danajprej začnemo rušiti predstave, ki smo jih zgradili o sebi in jih vzdržujemo tudi v odnosih z ljudmi. Postati moramo najprej čuteči, mehki in odprti za nas same ter za to, da popolnoma sprejmemo sebe z vsem, kar smo, pa naj nam je to všeč ali ne. Pri ljubezni gre namreč za popolno sprejemanje, brez najmanjše prepreke, ki bi to omejevala. Pomembno se je zavedati, da se v ljubezen ne moremo prisiliti niti je ne moremo občutiti s ponavljanjem različnih pozitivnih afirmacij. Srečati se moramo tudi z vsemi svojimi sencami, saj drugače s svojimi prizadevanji in dobrimi nameni le poglabljamo razdvojenost med tem, kar je, in tem, kar mislimo ali pa bi si želeli, da bi bilo. 

Ljubezen se pojavi, ko smo notranje pomirjeni in ko se popolnoma odpremo. Postati moramo ranljivi, naše srce pa v polnosti pripravljeno sprejeti in občutiti karkoli. To pomeni tudi, da odpadejo razvrednotenje in poniževanje samega sebe in drugih, lažna  skromnost, zaverovanost v svoj prav, primerjanje z drugimi, želja po biti boljši in še marsikaj drugega, kar smo sprejeli v dobri veri, da nam bo to pomagalo ohraniti sebe in odnos z drugim.

Spustiti idejo o popolnosti in stopiti v odnos

Nekje na poti do sebe in ljubezni do partnerja je treba izpustiti svojo idejo, željo po popolnosti in vse, kar to idejo ščiti, da si je ne bi priznali. Odkrivanje sebe je polno tudi težkih trenutkov in še posebno takrat je težko sneti maske, se odpovedati želji po obtoževanju ali pa  večvrednostnih predstavah o lastni nedotakljivosti. Enako velja, ko smo v odnosu s partnerjem. Ko spustimo svoje obrambe, spustimo tudi predstave in damo prostor, da se v odnosu rojeva živa izmenjava občutij, tudi tistih, ki so še povezana s preteklimi bolečinami, ki so nas zaprla za ljubezen. V takšnih trenutkih nam lahko pomaga, da se naslonimo na zaupanje, ki je v nas in presega že doživeto ter neomajno verjame v dobro in resnično – brez zavračanja in bežanja. V takšno odprto notranjo držo se je dobro neprenehoma vračati ter odprtost poglabljati ter v njej ostajati. 

Ljubezen pomeni ostajati v odnosu z drugim - v odnosu z vsem, kar drugi nosi v sebi

Ko postajamo vedno bolj sposobni čutiti, se začnemo odpirati za vse čisto in lepo, kar je v nas in partnerju. Odnos postane polje srečevanja, ne več oddaljevanja in zatekanja v svetove navideznih idealov ali hladne osamljenosti. Če se želimo z drugim zares srečati, si je treba dovoliti stik. Stik, ki odpre možnosti, da se z drugim povežemo in se nas njegova prisotnost dotakne. Ostajanje v tej prisotnosti povezovanja in povezanosti z drugim pa mehča vse obrambe in ranjenosti našega srca ter ustvarja prostor za porajanje ljubezni. Takrat ne more biti drugače kot tako, da se ljubezen zgodi, predstave uma izginejo, ostane le doživljanje, čutenje, življenje te ljubeče bližine, ki nas prebuja, hrani in oživlja. Takšen odnos je iz trenutka v trenutek nekaj novega, ne dopušča, da bi ga s čimerkoli omrtvili in ga postavili v nam poznane ali želene okvire. Ljubiti partnerja pomeni opustitev nadzora in navezanosti ter zavestno odločitev za stopanje v neznano, skupaj in vsak zase.

Delo na sebi in vztrajnost v odnosu omogočata ljubezni, da je

Tega seveda ne dosežemo takoj in zlahka. Večkrat se je treba vprašati po tem, kakšne predstave nosimo o sebi, odnosih, partnerju, ljubezni. Iskreno priznanje resnice, čeprav jo lahko doživimo kot zelo bolečo, neprijetno, morda celo sramotno, omogoča rast. Pot iz bolečine vodi skozi bolečino. Pot iz iluzornih predstav vodi skozi intenzivna srečanja z njimi. Na poti odnosov se nam mogoče zdi, da nam ni z ničimer prizaneseno; da tega, po čemer  hrepenimo, s partnerjem ni mogoče zaživeti. Pa vendar nas ljubezen vedno znova kliče in vabi, da izstopimo iz omejujočega in se podamo na pot odkrivanja novega, svetlega, poživljajočega. Odnos s partnerjem je pri tem najboljša priložnost, da nas ljubezen nauči, kdo smo, kdo je drugi in kako živeti. Ne bojmo se pogledati vase, da prečistimo odvečno in damo prostor ljubezni, da zasije iz naših globin in spremeni naš pogled. Le kdo ve, kaj se zgodi, ko nas  ljubezen sreča ob pogledu v oči?

Kristina Kosmač

Ustvarite sanjski odnos s pomočjo knjige Zakoni ljubezni.