Kadar beseda ni podprta z energijo, je prazna, plitka ter nična in neuporabna, saj se nikogar ne dotakne niti nikogar ne pritegne. Zaradi tega nastaja največ nesporazumov že pri samem zvenenju nekoga, ki je nad nami. 

Če besede privrejo na dan kot čista energija ljubezni, hvaležnosti in hrepenenja, postanejo čutne in žive ter odzvanjajo visoko v nebo, v prostor sveta, kjer so bitja enakega vsega. Ta posameznika uslišijo in nadenj se zlije njihova prisotnost, pripadnost ter njihov obstoj. Takrat se dogodi čudež, ker je človek sposoben sebe izražati v enaki energiji, kot je njihova. Vsaka izražena beseda je torej osnova za svet, v katerega vstopa. 

Spreminjanje v smeri lastnih besed 

Oddane besede se transformirajo nazaj v posameznika, ki ga polnijo in zapolnijo z določeno gmoto spomina in ustvarjajo frekvenco, na kateri zavibrira. Človek se zato lahko vedno bolj spreminja v smeri lastnih besed. Te se v njem shranjujejo in izoblikujejo kreacijo spomina, na podlagi katerega se ustvarja reinkarnacija življenja. 

Besedna energija posameznika izoblikuje v svetlobo ali temo, ki je vidna prek telesa, obrazne mimike in kretenj, najizrazitejša pa je skozi njegov pogled. Nekateri postanejo mrki, hladni in pretkani. Spet drugi so iskreni v svojih besedah, mislih in čutenjih, kar notranji duh izraža prek oči. Takšni ljudje so topli, mili in prijetni. 

V čas preoblikovanja človek vstopi šele tedaj, ko ozavesti moč besed in lastnih dejanj. Nastopi čas sprememb, ko postane pozoren na vse, kar spregovori in oddaja. Pomaga si lahko tako, da ozavesti, ali je ponosen na svoje besede, s katerimi se je izrazil, in ali je morda izgovorjeno pripravljen celo obžalovati.

V večernem času pregleda dogodke celotnega dne in se morda celo pohvali, na katere je ponosen in na katere ne. Na ta način se spreminja in ozavesti, kaj hoče in česa ne. Takrat vstopi v najtežje obdobje, ko se zazre sam vase in si prizna težino lastnih dejanj. 

Zrel človek je celo sposoben sprejeti svoje telo, ga pohvaliti in biti hvaležen za vse, kar je, saj ga sestavljajo davninska bitja, ki so že davno soustvarjala tok življenja. Zato pazi na svoje besede, da jih ne uporablja proti lastnemu duhu telesa.

Previdno pri dajanju kritik 

Tudi vsak pesnik, skladatelj ali pisec ve, kdaj besede postanejo čutne in žive, saj v času lastne kreativnosti vstopa v polje čutnosti danega trenutka. Energijo pretoči v zapisane besede, da jih bralec ali poslušalec sploh začuti. Ta bi zato moral biti spoštljiv in tudi nekritičen do ustvarjene umetnosti, saj ga lahko potisne v energijo ravni spomina prvega začetka, kjer se je skozi karmični cikel ponovno spotaknil ob zapisane besede duše, kot je morda to storil že v davnini. Kadar poslušalec ali bralec podaja kritiko na prebrano besedo, ki jo podpre z občutkom, nevede ustvari energijo, s katero lahko spodnese tisto, kar je bilo zapisano. 

V trenutku, ko izgovorjene besede postanejo kritično čutne in žive, se ustvari energija, ki se zlije prek kritika. Ta ga obtežuje in zaradi nje nazaduje. Če pa negativno podano mnenje doseže kreatorja zapisane besede in ga prizadene, se ustvari trenutek popravnega izpita, t. i. karme. Cikel se ponavlja, vse dokler se ocenjevalec kritike ne obrne v rešitev. Skozi njo poudari, da je to le njegov pogled, in tako pisca ohrabri. 

Še boljša od kritike je pohvala, predvsem če je iskrena, saj skozi njo posameznik odda živo energijo, v katero se vlije in zasije. Kadar pa posameznik ni sposoben čustveno podpreti besed, je bolje, da molči, saj v nasprotnem primeru oddaja prazne besede. 

Razlika med rad imeti in ljubiti 

Živa beseda torej človeka nadgradi ali obteži, zato je treba zadihati v občutju določenega trenutka in se izraziti. Še posebej v primeru, ko nekdo želi uporabiti besede: hvala, rad te imam ali ljubim te. 

Beseda »imeti rad« izraža pripadnost in sprejemanje vsega skozi življenje. Tako ima posameznik lahko rad svoj avto, dom, psa in morda celo otroke in ženo. 

Kadar se mož ženi izrazi, da jo ima preprosto le rad, mora paziti, da se ona ne počuti kot njegov inventar, saj skozi besedo »rad« izraža le hvaležnost za njeno skrb zanj. 

Če sta si partnerja skozi globino pogleda zmožna zreti v oči in začutiti energijo medsebojne vezi, se aktivira njuna ljubezen. Nastopi pravi čas za besedo ljubim te. Če je zveza prava, čutita celovitost in popolno predanost. Kadar pa se te povezanosti ne začuti, v zvezi ni razcveta, ni ljubezni, je morda samo še pripadnost. Čuti se energija žalosti ter neizpolnjenosti in besede ljubim te preprosto niste zmožni uporabiti. 

Takrat se začnite iskreno izražati, kajti skozi to lahko rasteta oba in morda postaneta celo najboljša prijatelja. Od tod dalje lahko zavlada večja sproščenost in so besede drug drugega končno lahko slišane ter uslišane. Ustvarja se topla energija besed, ki spreminja ta svet, v katerem je človek ujet. Pogled na življenje se spremeni, zato se spremenimo tudi sami. Tako se doseže enaka stopnja ljubečnosti, kot jo imajo Bitja Svetlobe, do vseh živih bitij.

Šele tedaj posameznik vstopi na pot razsvetljenja, na kateri doume in razume celovitost lastnega popotovanja, in besede vsega postanejo meso mesa bodočega sveta. 

Da pa bo bodočnost popotovanja vsakega posameznika zanihala v popolnost, kot je obstajala pod okriljem samega Izvora, naj vsak posameznik začuti svojo lastno iskro ljubezni, v kateri je v popolnosti že obstajal. Ko bo zrastel v tej točki, bo postal enakopraven ljubečnosti Boga in tedaj se bo lahko vsakdo vrnil Domov. Srečno na tej poti.

Lana Praner