Življenje

Seveda človek popolnoma nezavedno hlasta za tistim, kar mu je (nekajkrat morda) prineslo drobne trenutke sreče, in ne vidi tega, da je za občutke radosti v svojem srcu odgovoren on sam. Namreč niti boljša služba ali več denarja niti tisti partner, ki si ga tako močno želi, ne potovanja v najlepše kraje tega sveta mu ne morejo dati tega, kar človek začuti v sebi, ko je resnično srečen. Le tisti, ki pa je srečen, pa lahko srečo širi.

Začetki prebujanja

Dobro se spomnim bolečih začetkov moje poti osebne rasti. Tiste močne izkušnje, skozi katero sem šel pred nekaj leti, ko se je vse skupaj začelo. Čeprav tega takrat nisem razumel in sem se temu tudi močno upiral ter boril, je bilo življenje močnejše od mene in nazadnje sem sprejel, da je najbolje, da se mu prepustim ter začnem vse to sprejemati. Seveda je bilo to lažje reči, kot storiti.

Prepustiti se življenju ter zaupati, da ima za nas načrt, je morda najtežja stvar, ki jo posameznik (oziroma ego) lahko izkusi. Ker se življenju ne upamo prepustiti, dostikrat vztrajamo na poteh, ki pa pravzaprav sploh niso naše. Kaj kmalu pa v strahu (ter v jezi) ugotovimo, da ves ta čas sploh nismo sledili sebi – ampak smo hodili po drugih poteh.
Ko že tako močno zabredemo na neko pot, za katero se velikokrat izkaže, da na njej pravzaprav nismo srečni, radostni ter izpolnjeni, zelo težko to sebi priznamo, saj bi to pomenilo, da smo ves čas živeli v neki iluziji, ki so jo za nas ustvarjali drugi.

Človek se na svoji poti vsake toliko znajde na nekakšni prelomnici življenja – morda po neuspelem poslu ali finančni izgubi, po hudi bolezni ali nesreči. Velikokrat pa je izguba ljubljene osebe tista, ki človeka dobesedno prisili, da spregleda ter vidi in dojame, da je vendarle čas, da določene stvari v svojem življenju spremeni.

To so najpomembnejši in najmočnejši »učitelji« v življenju

Čeprav so »opozorila« teh učiteljev tako glasna, pa veliko ljudi še vedno ne želi odpreti oči, saj bi si s tem namreč priznali, da so se ves ta čas motili. In nekateri raje umrejo, kot da bi se spremenili. 

Kajti odpreti oči in nekatere stvari v življenju spremeniti boli

Če morda v življenju niste srečni in če želite nekatere stvari spremeniti, morate najprej razumeti, da je edini način le sprememba vašega razumevanja in razmišljanja. Dojeti in doumeti morate, da je vse, kar se vam v življenju dogaja, kreacija vaših lastnih misli ter odnosa in odziva na to, kar se zgodi ali vam tako ali drugače pride nasproti.

Prebujanje ni prijetno

Ljudje se namreč ne želimo prebuditi, kajti prebujanje je neprijetno, saj prikliče stvari, ki jih ne želimo videti, se z njimi soočiti ter zanje nočemo prevzeti odgovornosti. Vsako prebujanje nas namreč malce razdraži, saj nam je v postelji toplo, lepo in udobno. V coni udobja tako ostajamo še naprej in iščemo alternative v obliki zabav, novih partnerstev in drugih distrakcij, samo da nam ne bi bilo treba izpod tople odeje. Pri tem pa se ne zavedamo, da ostajamo programirani v prepričanjih, vzorcih in predstavah, ki jih za nas ustvarjajo drugi. Tako si ne upamo pogledati prek teh omejitev družbe ter ven iz svojega razuma niti zapustiti tega zapora, ki ga ustvarjamo sami, ter se zazreti vase – v tisto, kar je v nas resnično.

In tega se ljudje bojimo – sreče in svobode. Tisti, ki si upa biti srečen in svoboden, mora biti namreč izjemno pogumen, saj se dobro zaveda, da jemlje odgovornost v svoje roke ter da mu bodo v družbi to ves čas poskušali odvzeti.

Tako raje človek odgovornost ves čas prelaga na svet okoli sebe

Negativnosti, ki jih ljudje občutimo, niso v svetu, ki nas obdaja, temveč so v nas. Čeprav ves čas poskušamo te negativnosti popraviti in spremeniti, ne moremo doseči pozitivnega rezultata, dokler se ne ozremo vase in ne začnemo delati na sebi – od znotraj. Kajti resnično lahko spremenimo samo sebe.

Kako?

Tako, da se najprej zavemo vseh občutkov, ki so del nas in nas morda v življenju obremenjujejo. Potem se vprašamo, ali vse to v življenju še vedno želimo prenašati naprej.

Le zavedanje nas lahko reši

Današnja družba tega vsekakor ne sprejema, saj bi to pomenilo, da bi morali prevzeti odgovornost za tisto, kar se nam dogaja – tega pa ne želimo. Veliko lažje je namreč za svojo nesrečo kriviti svet kot pa odgovornost prevzeti v svoje roke ter za temi odločitvami stati.

Vendar pa je svet takšen, kakršen je, in nobenega smisla nima se nad njim jeziti, pritoževati ali ga kakor koli poskušati spreminjati. Če ima svet kot tak vpliv na naše razpoloženje, potem mu mi dajemo moč, namesto da bi spremenili svoje misli ter odziv, ki so rezultat le-teh.
Zavedati se namreč moramo, da s svetom ni prav nič narobe. Le naš odnos do njega ga dela takšnega, da v njem ali uživamo ali pa trpimo.

Kako vidimo svet, je odvisno samo od nas ter od našega odziva nanj in ne od tega, kakšen v resnici je. Kar v svetu vidimo, ni odvisno od tega, kaj tam dejansko je, ampak od predpostavk in prepričanj, ki jim slepo sledimo.

Nekdo svet vidi lep, spet drugi ga vidi grdega – pa vendar je svet enak za oba. Le spremeniti moramo naš odziv do njega in se zavedati, da vse, kar se nam dogaja, določamo na podlagi vzorcev in prepričanj, v katerih smo zrasli in nas, na žalost (ali pa ne), določajo in omejujejo.

Življenje nas močno ljubi in nam velikokrat nasproti pripelje točno tisto, kar nas bo prebudilo. Kadar mu zaupamo, ne glede na to, da včasih vsega tega še ne razumemo, takrat se znotraj umirimo in vedno dobimo tisto, po čemer v srcu hrepenimo.

VAJA:

Pokušajte samo sedeti v tišini, z odprtimi očmi – ne da bi se sproščali ali razmišljali ali delali kar koli – samo bodite. In se samo zavedajte sebe ter vsega, kar je v vas in okoli vas. Samo opazujte situacijo (okolico in sebe) s svojim perifernim vidom in ničesar ne obsojajte, ne analizirajte, ne kritizirajte. Ničesar ne poskušajte opraviti ali popraviti. Tudi če se pojavijo misli (kar se bo zagotovo zgodilo), jih samo poskušajte čim dalj časa opazovati, ne da bi se zapletli v razmišljanje. Poskušajte čim dalj časa samo biti – JAZ SEM.

V tem stanju ostanite vsaj 10 minut. 

Urban Urbanc