Šola

Starši tako ali drugače znova podoživljamo šolo, ko jo obiskuje naš otrok. Ker je šola velik del življenja naših otrok in ker obveznosti zanjo izpolnjujejo tudi doma, jo vsak dan prinašajo v družinsko življenje. Uspeh v šoli in kakovost odnosov med našim otrokom, sošolci in učitelji vplivata na njegovo razpoloženje in vzdušje, naravnanost. Starši se odzivamo različno. Nekateri si želijo posegati v šolski sistem, drugi bi najraje videli, da bi »vtikanje« staršev prepovedali in da bi vse, kar se tiče šole, ostalo strogo v domeni učiteljev. 

V eno ali drugo skrajnost?

Kot profesorica z izkušnjami poučevanja v osnovni šoli, srednji šoli s triletnim in štiriletnim programom ter gimnaziji in kot mati treh otrok imam obilo izkušenj s kolegi profesorji, z otroki, s starši in te so me naučile, da prepoved poseganja ne prinaša želenih rezultatov.

Kot mati si take prepovedi ne želim in je ne sprejmem, kot profesorici v demokratični državi pa mi je jasno, da sta edini pravi način sodelovanje in prevzemanje odgovornosti. 

Odgovor je skrit, dokler ne pogledamo s srcem

Ko enkrat namreč uvidiš resnico in ko znaš videti bistvo, ki je očem velikokrat prikrito, postane jasno, da so časi slepega uboganja in ukazovanja z zelo dobrim razlogom zapustili učilnice in da v tem pogledu vračanje nazaj nikakor ne bi bila dobra rešitev.

V vsakem staršu, ki se »vtika«, se namreč skriva strah. Nisem še srečala starša, ki bi me poiskal v šoli iz katerega koli drugega razloga, kot je skrb za svojega otroka (čeprav se je včasih zdelo, da so prišli »krast čas«, pametovat, povzročat težave).

Če sem jih sprejela z odprtimi rokami, jim znala prisluhniti, se jim posvetila brez odpora, smo vedno (ampak prav zares vedno) našli skupni jezik. Če nismo le merili moči, dokazovali, kdo ima prav in kdo ne, kdo je pomembnejši od drugega in komu pripada šolski teritorij, smo se razšli pomirjeni in potolaženi. Prestrašeni starši imajo mnogo obrazov: nekateri pridejo plašno, drugi kriče, spet tretji grozijo, izsiljujejo, moledujejo ali celo odkrito verbalno napadejo. Če se profesor, ki takega starša sprejme, zaveda, da je vse to vsebina govorca, ki z njim osebno nima zveze, se zaveda tudi, da je njegov odziv njegova odgovornost. Če mu uspe zadržati fokus na sebi, na svojem notranjem dogajanju, ostane zbran in miren, ne gre v odpor. Povedano po domače: ne prestraši se in tako ne krepi strahu, ki je že v staršu.

Če pa tak starš v profesorju sproži njegovo lastno bolečinsko jedro, izbruhneta oba. Zagledata se kot nasprotnika, izvlečeta orožje in vojna se lahko začne. Vsak ima svoje argumente: na površini starš kot roditelj oziroma skrbnik otroka čuti upravičenost, da izrazi vse svoje pomisleke, učitelj kot strokovnjak na svojem področju zagovarja svoje stališče. V globini pa oba izražata svoje strahove in drug drugemu prilivata olje na ogenj. Ne slišita se. Slišita besede, a za njihov pomen ostajata slepa in gluha.

Starši si želijo biti slišani. Tudi tistim najbolj glasnim in agresivnim sčasoma zmanjka goriva, če mu ga poslušalec ne vrača. Če profesor strokovno prenese vse, kar ima starš povedati, in si dovoli v njem videti zaskrbljenost in strah, se plošča zlahka obrne. Ko profesor prisluhne s srcem, se zgodijo čudeži. Naenkrat s staršem nista več nasprotnika, ampak sta v istem čolnu – skupaj z otrokom, ki je med njima, veslata proti cilju, ki je: uspešno zaključena šola, s svojimi pravili in zahtevami, v kateri učitelji temu sledijo sočutno; otroci, ki se čutijo varne, čeprav so spodbujani, da zapuščajo cono udobja in se presegajo; ter starši, ki ta pravila in zahteve razumejo. 

Pomemben je otrok

Kako se do mene vede starš, je njegova odgovornost. Kar mu vrnem, je moja. Moč, da ostanem zbrana in mirna, sočutna in razumevajoča, odprta in pripravljena na sodelovanje, pa mi vliva moj cilj: najti skupni jezik, delati v najvišje dobro otroka. V tem trenutku ni najpomembneje, kako se vede do mene, ampak je najpomembneje, da mi ga uspe slišati, umiriti in mu dati potrditev: tu sem za vas (čeprav ste razburjeni in morda celo nespoštljivi) in tu sem za vašega otroka, saj sem učiteljica in se zavedam, da to sodi k mojemu poklicu. Ko se starš umiri in potolaži, se tudi opraviči, če gredo zadeve predaleč. Če pa je naletel na upor in se je njegov strah še okrepil, opravičila nisem dočakala.

Starši naj bi dobro poznali svojega otroka, spremljali njegovo delo v šoli, bili v interakciji z učitelji, ki ga poučujejo, in tako celostno z združenimi močmi poskrbeli za njegovo dobrobit. Tudi ko nisem ugodila starševi želji, zahtevi, prošnji, sem jim lahko pomagala, da so se z določeno stvarjo sprijaznili, jo sprejeli. S tem sem navzven naredila bore malo: zahteve in dogovori so ostali nespremenjeni. A v bistvu sem storila ogromno: povezala sem se s staršem, ga pomirila, mu pojasnila, zakaj nekatere stvari ostajajo nespremenjene, in kot človek s človekom stkala vez, mu dokazala, da mi je mar in da se s stvarjo, ki je pred najinim pogovorom ni mogel sprejeti, lahko sprijazni. Moja stabilnost in moj notranji mir sta spodbudila njegovo stabilnost in njegov potlačeni notranji mir, da sta zmogla nadomestiti strah.

Za svojo potrpežljivost in odprtost sem bila vedno bogato nagrajena: pogovor s staršem je bil vsakič lažji in boljši, kot je bil pred tem, delo z otrokom pa je obrodilo bogatejše sadove. Četudi kdaj ni postalo vse idealno, se je pa vseeno vedno izboljšalo. 

Zahtevati spoštovanje od starša in otroka z nespoštljivim odzivom, je boj z mlini na veter

Učiteljski poklic je spoštovan toliko, kolikor se posamezen učitelj izkaže za spoštovanja vrednega. Učiteljski poklic ni lahek in človek, ki se odloči zanj, se mora zavedati, da ne bo hodil v službo, ampak bo opravljal poslanstvo. Nove generacije ne bo vzgajal z besedami, nauki in s snovjo – vzgajal jo bo z vso svojo bitjo. S spoštljivim odzivanjem bo učil spoštovanja, z doslednostjo bo učil doslednosti in z upoštevanjem pravil bo učil, kako se upošteva pravila. Z resnicoljubnostjo bo privzgajal resnicoljubnost, s potrpljenjem potrpljenje in s kreativnim reševanjem težav navduševal mlade ume za nove in drugačne pristope, ki bodo bogatili našo prihodnost. Če tega ne bo sposoben, bo z jezo krepil jezo, z ukazovanjem privzgajal ukazovanje in z uporom jačal nezaželeno vedenje.

Pred tablo posamezen učitelj ne predstavlja le samega sebe. On je učencem model za učitelje in odrasle ljudi. Kaže jim, kako odrasli rešujejo zadeve in kako je videti odraslo, zrelo odzivanje. S tem, ko pri sebi odpravi obsojanje, nevoščljivost, posmeh in ponižujoče kritiziranje, dobesedno ustvarja lepšo prihodnost za nas vse.

Sabina Košmrl Kaučič