Notranji otrok

Naš notranji otrok čuti vedno in povsod

Notranji otrok je tisti del nas, ki nosi informacije o našem zgodnjem čutenju in ima v sebi potencial za življenje iz naše edinstvenosti v povezanosti s sabo, z drugimi in s svetom. V svojem bistvu je notranji otrok odprt, da polno čuti in se izraža ustvarjalno, igrivo in radostno. Ko smo bili še otroci, smo bili vsi v stiku s tem delom nas in ga iz svoje brezpogojne ljubezni do vsega, kar nas je obdajalo, delili z drugimi.

V otroštvu nam je bilo zelo enostavno narediti nekaj po naše, slediti impulzom, željam, potrebam. A vsakokrat ko se okolica ali naši bližnji niso ustrezno odzvali na to, smo svoje impulze utišali in naše odzive prilagajali temu, kar so drugi od nas pričakovali. Izgubljali smo stik z resničnim in sčasoma se je v nas naselila prepoved, da bi zares čutili sebe. Opazili smo, da je lahko zelo težko prepoznati to, kar čutimo, in temu slediti ali pa da preprosto ne vemo več, kaj si želimo, kaj je naše, kdo v resnici smo.

Ta izgubljeni stik s sabo velikokrat pojmujemo z besedo »ranjenost«. Gre za to, da so določene izkušnje z okoljem notranjega otroka ranile in tam, kjer je prej živela radost, zdaj čutimo bolečino. V tej bolečini so lahko prisotna tudi najrazličnejša čustva, kot so jeza, nemoč, žalost, razočaranje, osamljenost, občutek krivde ali krivice ...

Zapiranje pred neprijetnim ni rešitev

Ker je velikokrat zelo neprijetno in boleče čutiti vsa ta čustva, raje prekinemo stik z njimi. Zapremo se. Zdi se nam, da nam je potem veliko lažje. A s tem, ko se pred neprijetnimi občutki zapremo, zapremo našo zmožnost čutenja na sploh, se pravi tudi polno občutenje lepega. Če si ne dovolimo polno občutiti bolečega, tudi polnosti lepega ne moremo doživeti. Rečemo lahko, da tako izgubimo stik s sabo, stik z našo živostjo, ki na čustveni ravni dopušča celotno paleto čustev in razume, da se izza bolečine skrivata lepota in ljubezen. Zaradi svoje zaprtosti se tudi vedno bolj reagiramo iz naučenih vzorcev, namesto da bi se odzvali iz pristnosti, ki v vsaki situaciji spontano ve, kako se edinstveno odzvati.

Prek občutkov namreč dobivamo informacije iz okolja, tistega zunaj in onega znotraj nas. Če nimamo polnega dostopa do tega, kar čutimo, ne moremo vedeti, kaj se v resnici dogaja. Ponavadi niti ne zaznamo prvotnega občutka, ampak šele predelano informacijo iz naše »glave«, ki se oblikuje na podlagi preteklih izkušenj. Nismo v sedanjem trenutku, ampak doživljamo zgodbo naše preteklosti. Pri tem, da se vrnemo v tukaj in zdaj, nam je lahko v pomoč naš notranji otrok, ki pozna tako našo preteklo zgodbo kot tudi resnico o nas samih. Potrebno je dvoje: prisluhniti naši zgodbi, vedno znova, vsakič morda na drugačen način, in se vrniti v čutenje. V čutenju sta mogoča zdravljenje bolečega, ranjenega, zavrženega in ponovna vzpostavitev neprekinjenega stika z živostjo, ustvarjalnostjo, radostjo.

Zdravljenje bolečega, da se vrnemo v polni stik s sabo

Ko v sebi prepoznamo potrebo, željo po zdravljenju notranjega otroka, si je dobro prisluhniti – vzeti svojo željo zares. Kako svoje potrebe, želje, občutke dati na stran, jih odložiti, potlačiti, spregledati, zmanjšati njihov pomen, zelo dobro poznamo. Velikokrat je bilo neposlušanje sebe način, ki nam je pomagal preživeti v okoliščinah, kjer naša resnična narava ni imela prostora in dovoljenja, da bi (pre)živela.

Razvili smo mehanizme in ponotranjili načela preživetja, ki pa so povzročili, da smo se oddaljili od svoje resnice, od sebe. Vse poznano in naučeno je sčasoma pokazalo, da ne podpira našega pristnega življenja, našega potenciala, našega bistva. Vse poznano, ki ni v skladu z našim bistvom, pogosto vsaj na eni ravni doživljamo kot boleče, težko, neprijetno, lahko tudi kot zlorabo, travmo.

Stik z vsem neprijetnim ni prijeten in velikokrat tudi ni preprost, saj včasih niti ne vemo, kako točno je videti in kaj naj bi pomenilo zares čutiti. A tudi to moramo za nekaj časa sprejeti. Ni bližnjic. Gre za vztrajno učenje in sprejemanje novega v svoje življenje. Včasih smo bili odvisni od drugih, danes pa lahko izberemo to, da smo samostojni, odgovorni zase in obenem povezani z drugimi. Iz tega zdravega prostora lahko začnemo kasneje z našimi občutki, potrebami in željami drugače ravnati.

Skrbeti zase pomeni odgovorno in polno živeti

Ob drugačnem ravnanju s sabo postaja resnica, ki prihaja od znotraj, vedno glasnejša in dostopnejša našim čutom. Ta resnica, ki je naša in ne more biti pogojena od zunaj, je naše vodilo, naš smerokaz. Pomembno je, da začnemo v skladu z njo ravnati, se odločati, vstopati v odnose in jih graditi ter skrbeti zase. Ne gre drugače, če želimo biti zadovoljni, pomirjeni in ne nazadnje srečni. Tudi v trenutkih zmede, bolečine, izgubljenosti se lahko vprašamo: Kaj čutim v danem trenutku/situaciji? Kaj rabim glede na občutek, ki ga čutim? Kako lahko poskrbim zase?

Dober stik z našim notranjim otrokom – z našimi občutki in čustvi – nam prinese »orodje«, da se učimo čutiti in skrbeti zase vsak dan. S tem se učimo v polnosti prevzemati odgovornost za to, kar čutimo in kar se nam v življenju dogaja. Vse to nam je v veliko pomoč tudi v odnosih, saj prek odgovornosti, ki jo razvijemo do sebe, odnosi spet postanejo jasni, izpolnjujoči, živi.

Ko imamo svoj notranji kompas, je vse lažje. Ko poznamo zgodbe svojih občutkov, dobimo dostop do svobode. Ko postanemo resnično to, kar smo, življenje dobi drugačen pomen – tisti naš, tisti pravi. Vredno se je vračati v čutenje, v to najbolj živo, kar nam je dostopno v vsakem trenutku našega življenja, če si upamo biti iskreni. Imejmo pogum, da temu najresničnejšemu v nas sledimo, saj takrat resnično spet postane vse mogoče. 

Kristina Kosmač