Savina, ravno v tem času so izšle kar tri vaše popolnoma sveže in tudi zelo intimne knjige . Kako se počutite ob tem?

Trdno verjamem v Einsteinove besede: V življenju je treba počakati na pravi trenutek, potem pa ne čakati niti trenutek dlje. Devet let je minilo od mojega prvenca Zamenjam Razsvetljenje. Tisto knjigo ljubkovalno kličem 'malinovec' oziroma 'cedevita'. Zdaj v kratkem bo doživela sedmi ponatis. Takrat sem šele prvič plašno pokukala v svojo notranjost, ščitila vse, razen sebe – najbolj tista dva, ki sta me najbolj zlorabila: mojo mamo in njenega partnerja. Prvi pogled vase je vedno plašen. Devet let sem potrebovala, da sem vase pogledala jasno, pogumno, neustrašno in brezkompromisno – ter nehala svojo zgodbo redčiti kot cedevito. Zato ima moja trilogija naslov: Devet let po razsvetljenju. No, ne samo zato. Je tudi pikica ironije v naslovu. Vsi tako hlepimo po nekem razsvetljenju, sreči, ljubezni. Vsi filmi se končajo takrat, ko življenje postane srečno. Veliki indijski guru – moj ljubi prijatelj Kostko, ki tudi nastopa v knjigi – pa je tako lepo rekel: »Najbolj atrofirane mišice, ki obstajajo, so mišice za srečo.« Najtežje prenašamo srečo in življenje brez drame; življenje, kjer samo sprejemamo popolno odgovornost za vse, kjer samo smo in vse je, kar je. Kaj se zgodi po tistem, ko srečo dosežemo? To je bolj zanimivo kot tisto prej. Kako se počutim? Počutim se na neki način gola. Brez vseh nahrbtnikov, ki so mi bili oprtani. Slečena svoje zgodbe. Počutim se, da prvič živim življenje, ki je samo moje. Da prvič poslušam samo sebe. Čutim, da sem mali punčki v meni, ki je vse otroštvo živela v krutih zlorabah, pogumno dala glas, varnost in ljubezen. Prej je bila ta punčka samo orodje svoje mame, otroček, ki ni smel čutiti in imeti svojih potreb. Zdaj je lahko vse, kar želi, in lahko čuti vse, kar čuti. Počutim se svobodno. Osvobodila sem majhno deklico.

Večkrat omenjate besede Dalajlame, ki je rekel, da bo ženska spremenila svet. Na kakšen način želite svet spremeniti vi?

Dalajlama ima prav. Ženske spreminjamo svet. Ne samo to, prižigamo ves univerzum. Ampak šele po tistem, ko se soočimo s svojo notranjostjo, s svojo temo; ko na svoja prekletstva pogledamo z novim pogledom – kot na blagoslov. To sem storila tudi jaz, edini način je bil, sicer ne bi preživela. S tem glasom zdaj pomagam, da najdejo svoj glas vsi, ki so ga zaradi kakršnegakoli razloga izgubili. Moj glas je košček v mozaiku vseh glasov, ki so dobili nazaj svoj ton. Vsak košček je pomemben. Ko oživim jaz, oživijo druge ženske. Ko oživi katerakoli ženska, oživim jaz. Ne glede na to, kar se nam zgodi v življenju, kako ranjene, poškodovane in zlorabljene smo, lahko to uporabimo kot veter v svojih krilih in s to energijo spremenimo svet. Zato sem preživela. Ne samo preživela, celo zacvetela. Da sebi, tebi in drugim ženskam lahko pokažem, da smo v resnici cele, čiste, nepoškodovane, vredne ljubezni, direktorice svoje usode in čista ljubezen. V nas sta neuničljiva sila moči in oaza varnosti.

Kaj vam je prineslo soočanje z vašo notranjostjo, s svojo temo?

Celo sebe. Zacelilo me je. In 'zložilo skupaj'. Pogum je, da pogledamo v svoje sence, šele takrat povečamo svoje sonce.

So bile knjige vaš zadnji kamenček v mozaiku, da preteklost končno pustite za sabo? Se vam je bilo s čim še posebej težko soočiti?

Eno poglavje v moji knjigi ima naslov Vso prtljago nosim s sabo. Ves čas poslušamo, da moramo preteklost pustiti za sabo. Jaz menim, da moramo preteklost vzeti s sabo. Zaradi vsega, kar se nam je zgodilo, smo, kjer smo. Vse nas je zgradilo. Če odrežemo svojo preteklost, je enako, kot da bi si odrezali del telesa. Zakaj? V preteklost je treba le pogledati, se soočiti z vsemi travmami, pokukati v vsak kotiček zaprašenega podstrešja in ga počistiti – potem pa vse izkušnje vzeti s sabo ter prevzeti popolno odgovornost za svojo sedanjost. Če ne bi bilo preteklosti, ne bi bila tukaj. Hvaležna sem zanjo. Hvaležnost pa lahko čutim izključno, ko se soočim s tistim, kar je bilo najbolj boleče. Seveda pa ni bilo lahko pogledati v tiste dele, ki vključujejo leta spolnih zlorab. Moja prva intimna izkušnja z moškim je bila zloraba. Najtežje od vsega je bilo pogledati v to, da je mama ves čas vedela, pa ni naredila ničesar, da bi me zaščitila. Lažje ji je bilo, da njen partner te stvari počne doma – pa četudi z njeno devetletno hčerko! –, kot da bi si našel ljubico in jo zaradi nje mogoče celo zapustil … Težke stvari so to.


Povzeto po članku iz revije Karma+, avtorice Lare Jelen. Celoten intervju, dolg kar 4 strani, si lahko preberete v reviji Karma+, ki je na voljo tukaj.

Na voljo sta tudi letna in dvoletna naročnina na revijo Karma+, kjer prihranite 10 ali 15 %.