Lani je v Sloveniji izšel vaš prve­nec Vas j**e ego?. Kaj vas je spod­budilo, da ste se odločili napisati knjigo o egu?

Kot sem povedala že nekajkrat, nastanek prve knjige ni bil vnaprej načrtovan niti ni odločitev zanjo nas­tala racionalno, v smislu: »Aha, zdaj pa grem napisat knjigo o egu. To je vendar nekaj, kar nas vse muči.« Še zdaleč ne. Zanimanje za ego je bilo pri meni svojstven podaljšek lastnih življenjskih izkušenj, ko se pri dvajse­tih nisem najbolje počutila v družbi, s katero sem bila obkrožena in kjer sem delala. Lahko bi rekla, da sem bila v tistem obdobju pretresena tako v emotivnem kot tudi v finančnem in eksistencialnem smislu. To je bil tisti sprožilec, zaradi katerega sem napi­sala zgodbo o gospodu Egu.

Oče vas je učil, da morate v svoje življenje spuščati velike ljudi. Tiste, ki so pametnejši od vas. Modrejši. Pa vendar se lahko člo­vek zaradi prenapihnjenega ega dela precej pametnejšega, kot je v resnici. Kako torej ločite velike ljudi od majhnih?

Nerada delim ljudi na majhne in velike, vendar pa so mi izkušnje in notranja intuicija dale slutiti, da na tem svetu obstajajo veliki ljudje, ki se ne bojijo tujega uspeha, taki, ki so vedno pripravljeni ponuditi roko in ne obračajo hrbta. Po drugi strani majhni ljudje, a s tem nikakor ne mis­lim majhne v fizičnem smislu, svojo pot vedno krojijo na način, ki ogroža, diskreditira in ponižuje druge. Nered­ko so to ljudje, ki se niti ne zavedajo samih sebe in svojih omejitev (in tako tudi svojega velikega ega ne), a so vedno pripravljeni uperiti prst v dru­gega. No, s takimi ljudmi ne maram biti obkrožena in se jim dandanes zelo rada izognem.

Verjamete, da se ljubezen rojeva in nastaja iz naše duše, ne iz ega. Kako se razlikuje ljubezen, za ka­tero se je odločil ego, in ljubezen, za katero se je odločila duša? Nam lahko poveste iz prve roke?

To je bolj tema za psihologe in te­rapevtke, ki se ukvarjajo s človeškimi odnosi, jaz vam lahko na vprašanje odgovorim edinole izkustveno, s svo­jega zornega kota. Zame je ljubezen iz duše tista, ki je osvobojena potre­be po dokazovanju, ustrahovanju ali kakršnekoli čustveni destrukciji. Taka ljubezen ne zahteva ničesar, a daje vse. Ne pogojuje in ni napadalna, njen ego je že zdavnaj utišan ter obstaja neodvisno od duše, ki jo je izbrala. Sama sem se dolgo borila z ljubeznijo, mislila sem, da moram biti najboljša, če želim, da bi me nekdo iskreno ljubil. Potem pa sem se pog­lobila vase in ugotovila, da je bil to glas mojega ega. Takrat se je začelo najvzburljivejše, a hkrati najtežje po­tovanje. Potovanje vase.

Všeč mi je vaše prepričanje, da verige nikoli niso v rokah drugih, temveč v naših. Kakšna je bila vaša pot do tega spoznanja?

Hvala, da razumete to misel. Mnogi je ne in zaradi tega še naprej nosijo nevidne verige na svojih rokah in v svojem srcu. V nekem trenutku svojega življenja sem začutila, da me nekaj znotraj mene same močno ovi­ra. Lahko bi rekla, da sem občutila bolečino, zaradi katere sem bila pa­ralizirana, in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bi me ta bolečina pokopala. Mogoče zato, ker sem po naravi ne­koliko pogumnejša, da ne rečem bolj nora, od drugih ljudi, sem se takrat odločila soočiti se sama s sabo. Ni bilo daleč do spoznanja, da sem vse verige držala sama v svojih rokah. Edino logično je bilo, da se jih sama tudi osvobodim.

Kako pa kaj te dni shajate s svo­jim egom?

Dobro sva, gospod Ego in jaz. Vsak opravlja svoje delo, kakor naj­bolje zna. Ne mešava se v življenje eden drugega. Seveda pa pridejo dnevi, ko se gospod Ego oglasi na obisk in ostane nekaj dni, da me malo predrami iz melanholije, a na koncu vedno odide. Zelo dobro na­mreč ve, da jaz nisem zanimiva igra­ča zanj in da bo moral take »igrače« poiskati nekje drugje.

Celoten intervju si lahko preberete v reviji Karma+, ki je na voljo tukaj.

Na voljo sta tudi letna in dvoletna naročnina na revijo Karma+, kjer prihranite 10 ali 15 %.