Nekega dne, ko je bil klic Camina spet zelo močan, sem se odločila, da grem, da skočim v neznano, četudi prehodim na dan samo pet kilometrov. Če bi še naprej čakala na pravo kondicijo, bi verjetno minilo še nekaj let, saj je veliko bolj enostavno sedeti doma in čakati, da pride kondicija do tebe. Dobesedno iz fotelja sem vstala in šla.

Ko se pojavi želja, ideja ali priložnost, jo je treba vedno zgrabiti z obema rokama, saj nikoli ne vemo, kako zelo se nam lahko zaradi tega spremeni življenje na bolje. Samo iz cone udobja je treba stopiti, samo en droben prvi korak je treba narediti, da se premaknemo na višjo raven, v bogatejše življenje. Če ugotovimo, da to ni za nas, se lahko še vedno vrnemo v staro življenje. Pogosto, čeprav vemo, da bi bilo kaj za nas zelo dobro, kar odlašamo in odlašamo, ker se je težko dvigniti in premakniti v delovanje. Bolje je sedeti v znanem, čeprav neudobnem, kot pa se premakniti v neznano, ker se ne zavedamo, ko stopimo iz cone udobja, nam vesolje pomaga, da se vedno premaknemo na višjo raven, v boljše življenje.

Nikoli ne bom pozabila, kako resno sem nekega dne med potjo čez hrib, ko nisem vedela, koliko kilometrov je še do naslednjega alberga, razmišljala, da bi bilo najlažje iti nazaj. Točno sen vedela, kje stojijo prenočišča, saj sem pred nekaj urami šla mimo njih. V isti sekundi mi je prišlo na misel, da ljudje v življenju pogosto tako funkcioniramo. Lažje nam je iti nazaj ali ostati na mestu kot pa iti v neznano, čeprav nas tam čaka nekaj boljšega. Ko se človek odloči, da gre naprej, pa četudi v neznano, se mu dokaj hitro pokaže pred nosom cilj, četudi se zdi sprva nedosegljiv, ker je skrit za ovinkom. Močna želja, ki prihaja iz srca, in zaupanje pa sta tisto, kar pomaga stopiti po poti naprej in ne nazaj. Kako enostavno je pravzaprav doseči svoje cilje, le ljudje preveč odlašamo s tistim prvim korakom, ki bi ga morali narediti. In veste kaj? Tisti prvi korak sploh ni tako težak, kot se morda zdi.

Kako začeti?

Razmislite, koliko dosežkov in zmag ste že imeli v svojem življenju. O, ja, vsi ste jih imeli. Kar razmislite, koliko velikih stvari ste dosegli. Zapišite si jih. Vse. Tudi tiste najmanjše dosežke in zmage, ki se vam sploh ne zdijo pomembni, ker mislite, da se vam zanje ni bilo treba potruditi. Že to, da ste se naučili hoditi, pisati in brati, je velik dosežek za majhnega človeka. Kako okorne so bile vaše prve črke in koliko zatikanj je bilo pri prvih poskusih branja. Pa se zdaj poglejte. Ali se sploh zavedate, kakšen podvig je bil to takrat za vas? Povsod, na vseh življenjskih področjih ste nekoč neko stvar naredili prvič in jo z vajo okrepili v nekaj samoumevnega. Kar je zdaj samoumevno, je bilo takrat velepodvig in veliko poguma je bilo potrebnega. Spomnite se, koliko zmag je za vami iz časa šolanja in koliko v vseh letih službe in družinskega življenja. Že to je dosežek, da ste nekomu pomagali polepšati dan, da ste nekomu pokazali luč na koncu predora, da ste se dodatno izobraževali, čeprav vam ne bi bilo treba, da ste ... Sami najbolje veste, kaj vse ste s trudom dosegli, in vse to zapišite. Niso pomembne le vidne stvari, ampak tudi tiste, ki niso vidne vsem in ki so skrite nekje pod površjem vaših misli. Ko kakšen dan ne bo, kot bi si želeli, preberite, kaj vse ste že naredili, kaj vse lepega je za vami in kako vam je to koristilo. To bo delovalo na vas motivacijsko in spodbudno, hitro se bo spremenilo vaše razpoloženje in z lahkoto boste stopili iz cone ugodja.

Žulji, ki so me nesli iz cone udobja sanjam nasproti, so se že zdavnaj zacelili, spomini in predvsem izkušnje pa bodo za vedno ostali v srcu.

Bojana Vranjek