Avtorica: Petra Cvek

 

Čustva niso dobra ali slaba, temveč samo so

Pogosto slišimo razlage v smislu, da obstajajo t. i. dobra ali pozitivna čustva in slaba oziroma negativna. A to ne drži. Res je, da se ob nekaterih počutimo bolj prijetno, ob drugih pa manj, res je tudi, da so nekatera čustva v določeni situaciji lahko bolj koristna, druga pa manj, vsekakor pa smo mi tisti, ki jim dajemo vrednostni predznak. Tako je povsem mogoče, da neko čustvo, ki ga bom jaz v dani situaciji prepoznala kot koristno, ga nekdo drug ne bo. Če, na primer, pri nekom zaznam, da želi škodovati mojemu otroku in ob tem doživljam jezo ter otroka tudi branim, bom sama to čustvo doživljala kot koristno, medtem ko nisem čisto prepričana, ali se bo tudi »moj nasprotnik« strinjal s tem, da je bila moja jeza z njegovega vidika koristna.

Vzrok za nastanek čustva ni zunaj, temveč v nas

Vzrok za nastanek čustev večinoma pripisujemo nekomu ali nečemu zunaj nas. Verjamemo, da so čustvo izzvali drugi ljudje ali neke okoliščine. A tudi to ne drži. Vzrok za nastanek čustva je vedno v nas. Avtor realitetne terapije in teorije izbire dr. William Glasser pravi, da naše vedenje sestavljajo štiri med seboj nerazdružljivo povezane komponente:

  1. dejavnost oziroma aktivnost, kot so na primer hoja, govorjenje, prehranjevanje itd., skratka govorimo o premikanju (vseh ali le nekaterih) delov našega telesa;
  2. mišljenje, kjer govorimo o zavednem in nezavednem generiranju misli – vedno o čem razmišljamo;
  3. čustva, ki jih doživljamo vedno, kadar se vedemo – lahko občutimo različna, kot so, na primer, jeza, žalost, razočaranje, veselje itd.;
  4. fiziologija, ki predstavlja zavedne in nezavedne telesne mehanizme, denimo potenje, delovanje možganov itd.

 

Poglejmo primer: Ustavimo se pri rdeči luči semaforja, pred nami pa že stoji eno vozilo. Ko se rdeča luč na semaforju že spremeni v zeleno, voznik pred nami ne spelje. Malo počakamo, a vozilo še vedno nepremično stoji pred nami. Počasi začnemo prepoznavati, da se v nas porajata napetost, nejevolja, morda se celo jezimo. Je vzrok za to v vozniku pred nami? Ne. Verjeli ali ne, vzrok je v tem, kako doživljamo voznika pred nami oziroma celotno situacijo. Če voznika pred nami doživljamo kot nesposobnega in se ob tem sprašujemo, kako mu je sploh uspelo narediti vozniški izpit, če ga doživljamo kot nekoga, ki na cesti ni zbran in s svojim početjem ovira promet, kot nekoga, ki nam otežuje, da bi pravočasno prišli na pomemben sestanek, potem si težko predstavljam, da bomo ob takšnem razmišljanju povsem mirni, srečni in zadovoljni. Mnogo bolj verjetno je, da bomo nemirni, nejevoljni ali celo jezljivi. Naše dojemanje voznika in situacije je odvisno od nas, ne od situacije same. Le kako bi si drugače lahko razložili to, da bi nekdo drug, ki bi se znašel v popolnoma enaki situaciji kot mi, vse skupaj sprejemal s precej večjo mero mirnosti, predvsem pa s popolnoma drugačnimi čustvenimi stanji kot mi.

 Zaznave spominov

Če ste se ob prebiranju zgornjega odstavka spomnili konkretnega primera, v katerem ste to, kar opisujem, tudi izkusili, verjamem, da ste v spomin lahko priklicali tudi čustva, ki ste jih takrat doživljali. Lahko pa v spomin prikličete tudi kaj drugega. Na primer, spomnite se prijetnega dogodka iz svoje preteklosti, poroke, napredovanja v službi, fantastičnih počitnic, rojstva otroka, izleta s prijatelji ipd. Ni pomembno, na kaj pomislite, pomembno pa je, da pomislite na dogodek, ob misli na katerega vas preplavijo resnično zelo prijetni spomini. Se spomnite, kdo je bil v takrat ob vas? Lahko slišite, kaj ste se takrat pogovarjali oziroma ali lahko slišite kakšne druge zvoke, ki ste jih takrat? Morda se lahko spomnite, o čem ste v tisti situaciji razmišljali. Morda ob obujanju tega spomina celo lahko zaznate enake vonjave in okuse, kot ste jih takrat. Ali pa se spomnite dotika, ki je bil del vaše izkušnje.

Naša čustva so povezana z našimi mislimi

Bolj kot se boste prepustili doživljanju te pretekle izkušnje, bolj prijetni bodo občutki v vašem telesu in zazdelo se vam bo, da ste se vrnili v preteklost in izkusili dogodek, kot da se dogaja prav zdaj. Čeprav se ne. A če o njem dovolj močno razmišljamo – ne glede nato, ali razmišljamo o dogodku, na katerega imamo prijetne ali neprijetne spomina, ali pa morda razmišljamo o nekem prijetnem ali neprijetnem dogodku, za katerega domnevamo, da se bo zgodil v prihodnosti, bomo ob tem izkušali enaka čustva, kot če bi se ta dogodek odvijal prav zdaj.

Prav v tem je še ena potrditev, da čustva ne izhajajo iz nečesa ali nekoga zunaj nas, temveč so močno povezana s tem, o čemer razmišljamo. Preden naslednjič nekomu zabrusimo, da smo jezni, žalostni ali razočarani zaradi nje ali njega, je zato pomembno, da najprej pogledamo v sebe in preverimo, kako zaznavamo drugo osebo, kaj si o njej in o tem, kar počne, mislimo, kaj od nje in od sebe pričakujemo ipd., kajti prav v odgovorih na ta vprašanja se skriva tudi odgovor na to, zakaj čutimo tako, kot čutimo.

 

 

 

 

 

Več preberite v najnovejši številki revije Karma+!