Kaj je čuječnost?

 

Čuječnost ni nič drugega kakor zavedanje prisotnosti v tem trenutku, odprta in prijetna pripravljenost razumeti stvari, ki se dogajajo znotraj in okrog nas. Pomeni živeti v sedanjem trenutku (kar ni enako kot razmišljati o sedanjem trenutku), ne da bi stvari sodili, jih namerno spregledali ali pa bi nas odneslo zaradi pritiskov vsakdanjega življenja.

 

Čuječnost pomeni, da občutite sončne žarke na koži, slane solze, ki vam tečejo po licu, ali valovanje nemoči v telesu. Čuječnost pomeni doživeti tako veselje kot žalost in ob tem ne čutiti potrebe, da nemudoma o tem sodimo ali kaj ukrenemo.

 

Zakaj je pomembna čuječnost za otroke?

Z izvajanjem čuječe prisotnosti in zavedanja se otroci naučijo, kako se za trenutek ustaviti, zadihati in najti tisto, kar v določenem trenutku potrebujejo. To jim omogoča, da izklopijo avtopilota, prepoznajo svoje vzgibe in se naučijo sprejeti, da niso vse stvari v življenju prijetne. Naučijo se usmeriti pozornost – ljubečo pozornost – v vse, kar počnejo. Naučijo se, da jim ni treba ničesar skrivati, in začnejo gojiti razumevanje do svojega notranjega sveta ter do ostalih ljudi.

 

Biti v sedanjem trenutku

Čutila igrajo ključno vlogo pri razvoju čuječe pozornosti. Vse, kar vidite, slišite, vonjate in okusite, zaznavate v tem trenutku. Kasneje to ni več mogoče; to je nekaj, kar počnete prav zdaj.

V trenutku, ko boste svoje valujoče misli lahko zasidrali v pristan in uporabili čutila, ne da bi sodili, boste začeli svet doživljati povsem drugače. Neposredna resničnost je čudovita stvar. Čim bolj jo boste opazovali brez vmešavanja sodb, več utrinkov boste ujeli. To je osupljivo občutje!

 

Vaja za otroke: Prihajam z Marsa

Eline Snel, avtorica knjige Sedeti pri miru kot žaba, je s triintridesetimi učenci, starimi devet in deset let, izvedla poskus. Otrokom je naročila, naj si zamislijo, da prihajajo z Marsa.

 

To je takoj pritegnilo njihovo pozornost. Skorajda sem lahko slišala njihove misli: »To pa bo zabavno!« Prosila sem jih, naj zaprejo oči in nastavijo roke, tako da jim bom lahko nekaj dala: dve majhni stvari, ki sta poznani vsem otrokom. Tako je vse postajalo še bolj zabavno.

Takoj ko so v rokah nekaj začutili, sem jim dovolila odpreti oči in pogledati, kaj to je. Samo pogledati in ne ustvarjati mnenja o tem. Konec koncev prihajajo z Marsa in ne vedo, kaj držijo v rokah.

Kaj so videli? Obe stvari sta bili zgubani in nepravilne oblike.

Ena je bila skoraj okrogla, druga podolgovata. »Črne in rjave barve obenem,« je izjavil eden izmed njih. Vprašala sem jih, kaj vonjajo. »Vonjam zelišča, vendar ne vem, kako se imenujejo.« »Ima nekakšen vonj, vendar ne vem natančno, kaj bi to bilo.«

Nato sem jih vprašala: »Kaj lahko slišite, ko pristavite ti dve stvari k ušesu?« Eden izmed otrok je odgovoril: »Slišim škripanje.« Drugi je ugotovil: »Slišim lahko nežno škrtanje ali nekaj podobnega.«

Zatem sem jih prosila, da dajo ti dve stvari v usta, med zobe, in resnično okusijo vse, kar se da okusiti, ko zagrizejo vanju. V razredu je nastala tišina, slišalo se je samo nekaj cmokajočih zvokov.

Eden izmed fantov je dejal: »V ustih občutim eksplozijo sladkobe.« Drugi se je oglasil: »O, kako je sladko in kislo obenem.« Tudi ostali otroci so okusili podobno.

In kaj je bilo to, kar sem jih položila na dlani? Dve majhni rozini. Velikokrat so jih že jedli, vendar jih niso nikoli doživeli na način, kot so jih tisti dan. In zagotovo jih še nikoli niso slišali škripati!

Prihajam z Marsa je prijetna vaja, ki na učinkovit način pomaga otrokom, da pozorno preizkušajo stvari na nov in ustvarjalen način.

 

Opazovanje svojega počutja

Naš um je kakor morje ali ocean. Nevihte, dež ali sonce preoblikujejo njegovo gladino v kipečo gmoto visokih valov ali pa v mirno, gladko rjuho, skozi katero lahko vidimo globoko pod gladino.

Enako se dogaja z nami. Posebno izzivalno počutje ali močna čustva nam lahko kadarkoli spodnesejo tla pod nogami. S tem ko ne odganjamo teh čustev stran ali si želimo, da bi bila drugačna, se naučimo opazovati vreme znotraj sebe in najti bistvo tistega, kar se nam dogaja.

Vaja za otroke: Tvoja osebna vremenska slika

Udobno se namesti, zapri ali pripri oči in si vzemi čas, da določiš, kako se trenutno počutiš. Kakšno je vreme znotraj tebe? Se počutiš sproščeno in znotraj tebe sije sonce? Ali pa je tvoje počutje deževno in oblačno? Morda besni nevihta? Kaj lahko opaziš?

Brez posebnega razmišljanja opiši vremensko sliko, ki najbolje predstavlja tvoja trenutna čustva. Ko ugotoviš, kako se trenutno počutiš, pusti temu trenutku, da traja … takšen, kot je …; ni treba, da delaš ali se počutiš drugače. Tudi vremena ne moremo spremeniti, kajne?

Ostani blizu temu trenutku.

Usmeri svojo prijateljsko in radovedno pozornost k oblakom, jasnemu nebu ali besneči nevihti. Tako je v tem trenutku prav. Kakor ne moreš spremeniti vremena, tudi ne moreš spremeniti svojega razpoloženja. Kasneje bo vreme popolnoma drugačno, vendar pa je trenutno takšno, kakršno je. In tako je prav. Razpoloženje se spreminja. In se razkadi. Ničesar ti ni treba storiti. Kakšno olajšanje!

 

Tekoči trak skrbi

Misli so tihi glasovi znotraj vaše glave. Tako kot prvoosebni pripovedovalec, ki ne neha pripovedovati, tudi njihov glas ves čas nekaj govori. V vse se vmešava in o vsem ima mnenje: o vas, svetu okrog vas, vaših oblekah, o tem, kar jeste, delate ali pa bi morali narediti. Misli imajo mnenje o tem, kaj se vam zdi težko ali zabavno, o tem, kaj bi radi bili ali kaj bi radi počeli, ali pa o nadležnem dogodku iz prejšnjega tedna, o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Vse to najdemo na tekočem traku skrbi.

 

Vaja za otroke: Škatlica skrbi

Otroci, ki jim skrbi delajo težave, naj ustvarijo nekaj z rokami, na primer lično okrašeno, doma izdelano škatlico skrbi. Preden se vaš otrok odpravi spat, ga vprašajte, ali je morda zaradi česa vznemirjen. Ali ga kaj skrbi? Ali se v njegovih mislih pojavljajo kakšne stvari, ki ga morijo? Razmišljanje o teh stvareh (namesto da jih želimo potlačiti) razkrije, kaj je vzrok skrbi. Vse te stvari pa lahko potem damo v škatlico. Ko odpremo pokrov, spravimo noter skrbi in škatlico pokrijemo nazaj. Škatlico postavite nekam na poličko, kjer jo lahko otrok vidi – tako jo bo opazoval iz razdalje. Svoje misli bo opazoval od daleč in ne več znotraj svoje glave.

 

 

 

 

 

Knjigo prelistajte in naročite tukaj!