Yellowstone

Na srečo se vse bolj zavedamo, kako krhek je ekosistem, in da lahko, če vzamemo samo en kamenček iz mozaika, uničimo celotno sliko, če smo malce metaforični. Dolga stoletja so volkovi (in tudi druge zveri) veljali za grozljive ubijalce, ki jih je treba čim prej iztrebiti. Seveda k temu niso pripomogle razne pravljice, ki volkove res predstavljajo v najslabši mogoči luči. Dejstvo je, da gre za izjemno inteligentne in močne živali, ki so več kot sposobne ubiti človeka. A tu pridemo do zanimivih statistik. V zadnjih stotih letih ni zabeleženega primera (v Sloveniji), da bi zdrav volk napadel in ubil človeka. Tudi drugod po svetu so takšni primeri izjemno redki in v večini primerov pride do napadov, ko so živali okužene s steklino ali pa zaradi bizarnega spleta okoliščin. Strokovnjaki tudi predvidevajo, da so mnogi primeri v preteklosti, ko so za smrti ljudi okrivili volkove, bili resnični storilci pravzaprav drugi ljudje, volkovi pa so se samo nahranili s trupli. 

Inteligentnost in nagoni 

Volkovi so, kot smo že omenili, izjemno inteligentni. Po nekaterih ocenah (čeprav je to zelo težko določiti) naj bi bili za kar 30 odstotkov inteligentnejši od psov. In kot takšni vedo, da se je ljudem bolje izogniti. Ne nazadnje so bili do leta 1838 skoraj izkoreninjeni v Evropi, kasneje pa tudi na velikih področjih ZDA. Med drugim tudi v parku Yellowstone. A na srečo se zdaj počasi vračajo. 

Izjemen primer yellowstonskega parka je pokazal, kaj se lahko zgodi, če vrnemo ekosistem v prvotno stanje. Leta 1995 so namreč ponovno naselili volkove v park in že po nekaj letih se je zgodila sprememba, ki je pravzaprav nihče ni pričakoval. Vrnile so se nekatere rastlinske in živalske vrste, kar je presenetilo biologe. 

Razlogi za spremembe

Kar nekaj časa so raziskovalci potrebovali, da so ugotovili, kaj se je zgodilo v Yellowstonu. Izkazalo se je, da so se zaradi odsotnosti volkov precej namnožili jeleni, ki so, ker jim ni bilo treba bežati pred plenilci, dlje časa ostajali na enem mestu. Tako so uničili vegetacijo, ki je bila nujna za preživetje drugih vrst, kot so, recimo, bobri. Ker ni bilo prirastka rastlin, je nastala erozija in tako je počasi prihajalo do uničenja ekosistema v naravnem parku. Že nekaj mesecev po prihodu volkov pa so se rastlinojedci morali nenehno premikati in tako ni prišlo do popolnega uničenja rastlinja in kmalu za tem so se vrnili tudi bobri ter še nekatere druge vrste. Še posebej ribe, ki zdaj živijo v jezerih, ki jih ustvarijo bobri. Te na koncu pomagajo medvedom in pticam in tako se ponovno vzpostavi zdrav ekosistem, ki je bil prisoten tisočletja. Sicer bo potrebno še nekaj časa, da se yellowstonski ekosistem povsem obnovi, a napredek je že zdaj očiten. Primer Yellowstona je eden redkih, ko lahko preučujemo, kaj se zgodi, če se »kamenček vrne v mozaik« in kako umik določene živalske vrste vpliva na okolje.

Nenasitne pošasti

Treba je tudi omeniti, da volkovi vsake toliko časa lahko »ponorijo« in pobijejo, recimo, celo čredo ovac ter tako nekako upravičijo svoj sloves nenasitnih ubijalcev. A spet moramo pogledati globlje, v naravo volkov. Ti namreč delujejo po svojih nagonih, ki so jim omogočali preživetje skozi stotisoče let. V naravi ovce in volkovi ne bi mogli živeti skupaj. Ovce bi bivale nekje v visokogorju, kjer volkovi pač ne bi mogli do njih. Ker pa se nenadoma znajdejo na istem prostoru, pride do nenaravnega načina lova. Volk ubije ovco, ker ta niti ne razume, da bi morala bežati. Druge ovce celo iz radovednosti pridejo pogledat, kaj se dogaja, in ko ena od njih odskoči, jo volk nagonsko zgrabi in ubije. Tako pride do domino efekta, ko lahko en sam volk ubije več kot deset živali, trop pa seveda celo čredo. Tako kot ne moremo kriviti ovac, da pač zaradi udomačitve nimajo nagona po begu, tako ne moremo volka, ker počne to, kar mu narekujejo njegovi nagoni. Srnjad ve, da mora bežati pred volkovi, in ti navadno zato ulovijo le šibkejše ter bolne živali. 

(Pre)slišana opozorila 

Ljudje na žalost zelo dolgo časa nismo razumeli, kako delujejo ekosistemi, in smo kot rasa težili k uničenju določenih vrst, ki jih štejemo za škodljive. S tem smo marsikje naredili izjemno škodo, ki jo je zelo težko popraviti, in šele zdaj se počasi zavedamo, da uničevanje ekosistemov vodi tudi k uničenju nas samih. Narava je povezan organizem ter živa in vprašanje je, koliko časa bo še tolerirala našo prepotentnost. Pravzaprav je kar precej znakov, da se je ta toleranca že prenehala.

Seveda pa ne smemo biti samo črnogledi. Stvari se ponekod izboljšujejo. Da, morda prepočasi in po najbolj mračnih napovedih smo za spremembe že prepozni, a moramo verjeti, da lahko ljudje živimo z roko v roki z naravo. Pravzaprav je to najverjetneje edini način, da bomo kot rasa sploh preživeli.