Družinska prtljaga, ki jo nosimo s seboj, se najpogosteje kaže skozi naša prepričanja in vzorce, v katere se zapletamo, ter skozi odnose tako do drugih kot tudi do sebe. Zelo razširjena in uporabna smer psihoterapije, ki se imenuje transakcijska analiza in jo pri svojem delu uporabljam tudi sama, družinsko prtljago razlaga kot sklop prepovedi in zapovedi, ki jih posameznik dobi v otroštvu in jih nato nosi s seboj v odraslost.

 

PET ZAPOVEDI

Kot otrok ponotranjamo prepričanja in vedenja, ki jih dobivamo preko opazovanja svoje družine in širše okolice, njihovih sporočil ter preko svojih lastnih otroških izkušenj. Ta prepričanja se nato izražajo kot prepovedi ali zapovedi. Gre za globoka prepričanje o tem, kaj bi morali oziroma česa ne smemo početi ter kakšni moramo biti, da bomo ljubljeni in sprejeti.

Bodi popoln

Ljudje z zapovedjo »bodi popoln« so prepričani, da morajo vedno vse narediti brezhibno. Zelo pozorni so na podrobnosti in verjamejo, da so vredni le takrat, ko nekaj opravijo popolno oziroma so v nečem najboljši. Četudi določena naloga zanje v resnici ni zelo pomembna, je ne znajo opraviti le dovolj dobro, temveč se ji kljub nepomembnosti povsem posvetijo.

Ustrezi drugim

Posamezniki z zapovedjo »ustrezi drugim« verjamejo, da morajo dati druge vedno na prvo mesto. Prepričani so, da je njihova vrednost odvisna od odobravanja drugih, zato jim je grozno pri srcu, kadar komu niso všeč ali kdo ne odobrava njihovega vedenja. Pogosto imajo težave pri zavrnitvi drugih in ne znajo postaviti primerne meje v odnosih.

Trdo delaj

Osebe, ki jih vodi zapoved »trdo delaj«, zelo veliko truda vlagajo v različne vidike svojega življenja. Zelo pogosto veliko delajo in sami sebe potrjujejo skozi trud, ki ga v delo vložijo. Težko si privoščijo počitek in uživanje, saj to enačijo z lenobo in z zapravljanjem časa.

Bodi močan

Osebe, ki v sebi skrivajo zapoved »bodi močan«, zelo težko pokažejo ranljiva čustva, kot so strah, nemoč ali žalost. Pogosto dajejo vtis, da obvladujejo vse probleme, saj navzven delujejo zelo odločno in močno. Zavestno ali podzavestno so prepričani, da so čustva, zlasti ranljiva, znak šibkosti.

Pohiti

Tistim, ki imajo zapoved »pohiti«, je ključno, da delo in tudi druge dejavnosti opravijo čim hitreje. Druge radi priganjajo ter hitro postanejo nestrpni, kadar morajo čakati. Pogosto dajejo vtis, da so kar naprej v časovni stiski.

 

Vsako izmed omenjenih vedenj je v določenih situacijah lahko zelo koristno. Včasih je pomembno, da znamo komu tudi ustreči, da se odločno postavimo zase ali da pohitimo. Če pa posamezno vedenje postane naša zapoved, nas lahko ta začne tudi omejevati. Največji problem je, če svojo vrednost začnemo z določenimi vedenji pogojevati, na primer: »Vreden sem le, če vse naredim popolno,« ali: »Vredna sem le, če vedno ustrežem.« Če začnemo svojo vrednost pogojevati, potem imamo občutek, da nimamo izbire, temveč da določene stvari moramo početi, na primer: »Moram stalno delati,« ali: »Moram skriti svoja čustva.« To ima lahko pomembne posledice za naše počutje, ravnanje in odnose.

 

PRETEKLOST RAZISKUJTE Z NAMENOM

Preden se predamo raziskovanju svoje preteklosti, si je pomembno zastaviti ključno vprašanje: »Kakšen vpliv ima preteklost name?« Pri svojem delu pogosto opazim, da marsikdo s težkim otroštvom danes živi polno in kakovostno. Povsem možno je namreč, da nas preteklost, čeprav je bila za nas morda zelo težka, danes ne obremenjuje več oziroma nas ne omejuje. Raziskovanje in poglabljanje v preteklost zaradi poglabljanja samega ni smiselno. Pomembno je, da imamo v mislih jasen cilj ter znamo preteklost primerno povezati tudi s sedanjostjo.

 

ODPRAVLJANJE VZROKA NE ODPRAVI POSLEDIC

Ob delu s klienti opažam pogosto prepričanje, da nam bo predelovanje preteklosti prineslo lepšo prihodnost. Včasih to drži, včasih pa tudi ne. Odprava vzroka težave ne pomeni nujno, da opravimo tudi njene posledice. Raziskovanje preteklosti je odličen način za boljše razumevanje samega sebe in svojih vzorcev mišljenja ter vedenja. Le redko pa nam bo raziskovanje preteklosti prineslo rezultate, ki si jih želimo, če preteklosti ne znamo povezati s sedanjostjo in ne znamo vnesti konkretnih sprememb v svoje življenje tukaj in zdaj.

 

ALI POSTAJAMO SVOJI STARŠI?

Večkrat slišim koga reči, da ne želi postati tak, kot so bili njegovi starši. Na primer sin alkoholika z močnim prepričanjem zatrdi, da on že ne bo nikoli pil tako kot njegov oče. Če je naše edino vodilo na določenem področju, da ne želimo biti taki kot starši, se nam večkrat zgodi, da postanemo ravno takšni, kakršni ne želimo biti. Otroci, ki imajo zasvojene starše, imajo kar osemkrat več možnosti, da tudi sami razvijejo odvisnost. Ni nujno, da gre za isto odvisnost, kot so jo imeli starši; sin alkoholika lahko recimo postane zasvojen z igrami na srečo ali z odnosi. Če sin alkoholika slučajno ne bo sam postal alkoholik ali odvisnik, pa je zelo verjetno, da si bo našel partnerja ali partnerko, ki prekomerno pije. Čeprav se močno upiramo temu, da bi ponovili situacijo, ki si je ne želimo več izkusiti, podzavestno večkrat naredimo prav to, saj nam je ravno taka situacija najbolj poznana in s tem tudi domača.

 

KLJUČNO JE VEDETI, KAJ SI ŽELITE

Ni pomembno, da vemo le, kaj je tisto, česar si ne želimo, ključno je vedeti tudi, kaj si želimo. Osebo, ki si ne želi postati alkoholik, bi kot terapevtka spodbudila, da razmisli, kaj si želi namesto tega. Kakšen odnos želi imeti do alkohola? Kako želi izražati svoja čustva, namesto da jih utopi v alkoholu? Kaj lahko stori, da bo živela trezno in polno? Osebo bi torej spodbudila, da se svojemu odnosu do alkohola aktivno spodbudi in razvije zdrave mehanizme za soočanje s težavami. Če ne želimo ponavljati nezdravih vzorcev svojih staršev, se torej raje vprašajmo, katere nove, bolj zdrave in kakovostne načine mišljenja in vedenja želimo razviti namesto njih.

Raziskovanje družinske prtljage nam da lahko dober vpogled vase in v svojo zgodovino. Pomembno pa se je zavedati, da nas naša zgodba ne definira. Mi nismo svoja zgodba. Smo mnogo več kot le to, in če želimo, lahko svojo prtljago preprosto odložimo ter začnemo pisati novo zgodbo. Zgodbo, ki nam je všeč.


O družinskih vezeh govorita knjigi z naslovom Ho'oponopono in družinski odnosi in Ali postajamo naši starši?, ki ju lahko naročite v naši spletni knjigarni.


Povzeto po članku, objavljenem v reviji Karma+, avtorice Katje Z. Istenič, psihologinje in psihoterapevtke pri Hočem več.