IZVOR IN POMEN BUDIZMA

Budizem je danes razširjen v mnogih azijskih državah, v Indiji pa praktično nima več nobene vloge. Budizem namreč ni religija v pravem pomenu besede, temveč le praktična modrost in psihologija življenja. Shakiamuni, kot so tudi imenovali princa Gautamo, je iskal pot iz neizogibnega trpljenja, s katerim nam življenje ne prizanaša. Klicali so ga Buddha, kar pomeni »buden človek«. Buden je lahko vsak človek, pri doseganju tega stanja pa mu pomaga tehnika poglabljanja, v sanskrtu imenovana Dyana. Budizem se je najprej razširil po celem indijskem subkontinentu kot gibanje budističnih menihov in nun, kasneje pa še na Kitajsko, kjer so jo poimenovali »Chan«.

 

ROJSTVO ZENA

Japonski spiritualni iskalci so Chan okrog leta 1.000 n. š. prenesli na Japonske otoke, kjer so ga preimenovali v Zen. V vseh 2.000 letih se je Zen vedno prilagodil kulturnim okoliščinam, vendar ni nikoli izgubil svojega bistva: prenos oziroma transmisijo onstran zapisov, besed in črk, prenos od človeka do človeka, od srca do srca.

 

PREPROSTO SEDETI

Ob 11.30 zadoni sedem udarcev na velikem gongu in vsak sede na svoje meditacijsko mesto v Zendu – meditacijski hali. Za-zen ali po japonsko »sedeča meditacija« se izvaja na blazini v tradicionalnem lotus položaju, na leseni pručki ali pa na stolu. Vsaka runda sedenja traja 25 minut, v enem meditacijskem ciklusu pa jih je lahko več. Pomembno je, da sedimo z ravnim hrbtom, vendar ne togo. Naš zunanji položaj odraža našo notranjo držo – budnost, dostojanstvo in prisotnost. Oči pustimo polodprte, pogled prosto in neosredotočeno pade nekam proti tlom. Svojo pozornost osredotočimo na dihanje in začutimo širjenje in krčenje trebušne stene. Seveda pridejo misli, ampak to je samo normalno delovanje naših možganov. Misli registriramo kot priča, vendar jim ne sledimo. Ne dovolimo si, da bi nas tok misli in emocij odnesel s seboj. Vedno se vračamo na opazovanje dihanja, ki je sidro naše pozornosti in je vedno prisotno v tem trenutku. To je Shikantaza, glavna vaja Soto-Zen šole. Shikantaza po japonsko pomeni »enostavno sedeti« v odprtem zavedanju. Zen meditacija ne cilja na doživljanje transa, temveč na polno zavedanje ali mindfulness, kar v slovenščini prevajamo kot čuječnost. V tej praksi se svojih misli in čustev zavedamo brez bojazni, sprejemamo jih brez obsojanja, proučimo jih z odprtostjo in radovednostjo, a se z njimi ne identificiramo. Preprosto sedenje ali Shikantaza zveni preprosto, vendar ni tako enostavno. Ko se izgubimo v mislih, ki zatavajo v preteklost ali prihodnost, se tega zavemo in se prijazno vrnemo k sidru – opazovanju dihanja, ki je vedno v sedanjosti.

 

Po 25-ih minutah sedenja zazvoni zvonec, ki označi začetek meditacije v hoji, imenovane Kin-Hin. Ta traja pet minut. Počasi, ampak zelo zavestno, stopamo korak za korakom in se osredotočimo na vsak posamezni korak. Potem ponovno sledi Za-zen. V običajnem dnevu imamo v Bodhizendu jutranjo, opoldansko, popoldansko in večerno meditacijo, vsakič dve rundi sedenja in eno rundo hoje v meditaciji. Če želimo, imamo tudi priložnost pogovora z učiteljem na štiri oči, ki se po japonsko imenuje Dokusan: v ločenem prostoru lahko govorimo o vseh spiritualnih vprašanjih in rešujemo Koane, paradoksne uganke Rinzai-Zen šole, ki ponudijo igriv dostop do zen filozofije.  

 

KOT IGRA TENISA

Z meditacijo je nekako tako kot pri učenju tenisa. Lahko preberemo deset knjig o tenisu in »vemo vse«, žoge pa ne bi zadeli. Tako pri tenisu kot pri meditaciji je dobro imeti trenerja. Korak za korakom se spoznamo in spoprijateljimo sami s seboj. Postopoma in intuitivno dojemamo medsebojno povezanost vseh stvari. Postopoma razumemo minljivost vseh fenomenov in živih bitij. Kaj ostane, ko dojameš, da je vse med sabo povezano in vse minljivo? Sočutje! To nam ostane: sočutje do sebe in do drugih. Naučimo se prikimati življenju in notranji svobodi. Le 10 odstotkov Zena se odvija v meditacijski hali, 90 odstotkov pa zunaj, v svetu, na delovnih mestih, v družinah, v demokratski družbi, katere del smo.

 

Zen ni »wellness«, ampak globoko notranje delo. Samo v vsakodnevnih odločitvah in naporih se manifestira naše prakticiranje Zena, sicer bi bila naša meditacija le narcistični umik od sveta. Gre za ponižnost ali skromnost, s katero sebe vključimo v »servis« družbi in svetu. Samu po japonsko pomeni nesebično delo. Neki Koan pravi: »S praznimi rokami zagrabim plug!« Kako lahko nekdo zagrabi plug s praznimi rokami?

 

V naši spletni knjigarni je na voljo knjiga z naslovom Zen in umetnost doživljanja sreče, ki bo v pomoč vsakemu, ki si želi sprememb v življenju.


Povzeto po članku, objavljenem v reviji Karma+, avtorja Joachima Grossa, dr.med., specialista za medicino dela.