Čim širše razpršimo svojo energijo, tem manj moči imamo, da bi jo usmerili v izbrana dejanja. Navade živčnosti in skrbi se kakor hobotnice dvignejo iz morskih globin podzavesti, svoje lovke ovijejo okrog naših misli in strejo naš notranji mir. Prave sreče ne boste nikdar našli zunaj Sebe. Tisti, ki jo iščejo tam, poskušajo sredi oblakov zgrabiti mavrico!

 

ČUTENJE IN ČUTILA

Kakor cvetlice na Zemljinem vrtu vsak dan vzklijejo nešteta nova človeška življenja. V svoji mladosti odprejo sveže, upanja polne cvetove, pozdravljajo življenjske obete in z navdušenjem prikimavajo vsaki sapi čutnih užitkov. Nato cvetni listi začnejo bledeti; navdušenje se prevesi v razočaranje. V somraku starosti cvetlice ovenijo, osivele od žalosti. Zapomnite si to primerjavo s cvetlico: Takšna je usoda ljudi, ki živijo skozi čute.

Z razumevanjem, ki ga boste pridobili z introspekcijo, preučite pravo naravo čutnih užitkov. Kajti ali ne čutite, celo kadar s čuti uživate, hladne sape dvomljivosti in negotovosti, ki zaveje skozi vaše srce? Čutnih užitkov se oklepate, čeprav v srcu veste, da vas bodo nekega dne izdali. S temeljito preiskavo odkrijemo, da se čutni užitki pravzaprav posmehujejo svojim častilcem. Kar ponujajo, ni svoboda, temveč suženjstvo duše. Pobegniti ne moremo, kot si mnogo ljudi predstavlja, po mehki, travnati poti še večjega užitka, temveč po trdi, skalnati poti samonadzora.

 

NOTRANJE ŽIVLJENJE

Če imamo veliko materialnih dobrin, a v sebi ne najdemo notranjega miru, je tako, kot bi umirali od žeje med kopanjem v jezeru. Čeprav se moramo materialne revščine izogibati, je največji strup duhovna revščina! Ne materialna, temveč duhovna revščina je vir vsega človeškega trpljenja. Materialni znanstveniki uporabljajo naravne sile, da izboljšajo naše bivalno okolje in ga naredijo čim bolj udobnega. Duhovni znanstveniki uporabljajo moč uma, s katero razsvetlijo dušo.

Čisto ljubezen, sveto radost, poetično domišljijo, dobroto, modrost, spokojnost in srečo najprej občutimo v umu ali srcu; šele nato jih po živčnem sistemu pošljemo v fizično telo. Doumite in občutite večvredne radosti notranjega življenja in začeli jim boste dajati prednost pred bežnimi užitki zunanjega sveta.

 

UŽITKI

Vsi fizični užitki se najprej pojavijo v telesu, um pa jih izkuša preko živčnega sistema. Čutne užitke ljubite, ker vas sprva zasvojijo in nato zasužnjijo. Kot se nekateri zaporniki privadijo na ječo, tako se smrtniki navežemo na fizične užitke, ki onemogočajo občutenje notranjih radosti. Običajno nam čuti obljubljajo kratkotrajno srečo, toda na koncu nam prinesejo žalost. Krepost in srčna radost ne obljubljata veliko, toda na koncu vselej prineseta dolgotrajno radost. To je razlog, zakaj trajno notranjo srečo duše imenujem »Radost«, minljivo čutno vznemirljivost pa »Užitek«.

Pomembno je tudi, da znate razlikovati med svojimi potrebami in željami. Potreb imate malo, medtem ko imate lahko nešteto želja. Da bi našli svobodo in radost, poskrbite samo za svoje potrebe. Prenehajte ustvarjati neštete nedosegljive želje, ki vam bodo prinesle le varljivo srečo. Čim bolj se boste zanašali na zunanje okoliščine, ki naj bi vam zagotovile radost, manj je boste izkusili.

Hrepenenje po razkošju je najzanesljivejši način, da okrepite svojo žalost. Ne postanite suženj stvarem. Zmanjšajte svoje potrebe. Svoj čas namenite iskanju dolgotrajne sreče in blaženosti. Za zaslonom vaše zavesti, na katerem se odvija film bolezni, porazov, smrti in tako dalje, se skriva nespremenljiva in neminljiva duša. Odkrijte tančico varljivih sprememb in spoznajte svojo večno naravo. Svojo spremenljivo zavest ustoličite v nespremenljivosti in spokojnosti v svoji notranjosti, ki je Božji prestol. Dovolite, da vaša duša dan in noč manifestira blaženost.

 

ŽIVLJENJE JE NAVDIH

Razmislite za trenutek o tem, kaj je Jezus mislil, ko je rekel: »Naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve.« (Matej, 8:22) S tem je mislil, da je večina ljudi mrtvih, pa tega sploh ne vedo! V sebi nimajo nobenih želja, iniciative, nobenega duhovnega navdušenja in ljubezni do življenja. Kakšen je pomen takšnega življenja? Življenje bi moralo biti nenehen navdih. Če živimo mehanično, smo v resnici v sebi mrtvi, čeprav naše telo še vedno diha! Razlog, zakaj so človeška življenja tako dolgočasna in monotona, tiči v tem, da so ljudje odvisni od plitkih virov, iz katerih črpajo svojo radost, namesto da bi se obrnili k neomejenemu viru znotraj sebe.

Zakaj bi ves svoj čas porabili za minljive stvari? Nauk življenjske drame je dejstvo, da je zgolj to: drama, iluzija. Neumneži, ki si predstavljajo, da je igra resnična in trajna, ob žalostnih delih jočejo, žalujejo, ker srečni deli ne trajajo večno, in trpijo zaradi dejstva, da se bo navsezadnje igra končala. Trpljenje je njihova kazen, ker so duhovno slepi. Toda modri ljudje dramo prepoznajo kot iluzijo, ki v resnici je, in večno radost iščejo v notranjem Jazu.

 

Povzeto iz knjige Kako smo ves čas srečni, iz zbirke Modrosti Paramhanse Yoganande, ki je na voljo tudi v naši spletni knjigarni.