Naša življenja so prežeta s strahovi. Majhnimi, velikimi in tistimi, s katerimi smo se tako navadili živeti, da jih sploh več ne opazimo. Ni treba, da se zgodi kaj posebej strašnega, dovolj je, da se zjutraj zbudimo in že nas je strah. Strah, da bomo zamudili v službo, strah, da nismo dobri starši, strah, da bo dež, strah, da nismo lepi. Strah nas je sestanka, strah nas je, da se nam bo na poti v vrtec otrok vrgel v lužo in bo cel moker, strah, da ne bomo končali dovolj zgodaj s službo, da bi lahko šli še na vseh pet popoldanskih aktivnosti, ki jih imamo, da nam ne bi bilo treba sedeti doma in se soočiti s tem, da nas je strah in da imamo občutek, da naše življenje ni dovolj dobro. Imela sem celo prijateljico, ki jo je bilo, ko smo šli na bungee jumping, strah, da je ne bo strah.

Strah je odličen za posel

Potem so tukaj še strahovi, ki nam jih, nekatere zanalašč, druge pa v dobri veri, da nam koristijo ali da bodo prinesli zaslužek, vrine v življenje družba sama.

Preventiva je ena taka stvar, ki namesto da bi nam koristila, pri večini povzroči, da nas je še bolj strah. Če ne boste že zjutraj pred zajtrkom naredili »pet tibetancev«, ne bo v redu. Če ne jeste takoj, ko vstanete, tudi ne. Če ne kupujete biološko pridelane hrane, ojoj, slabo. Pa ne pozabite na pet obrokov na dan, tudi če niste tako pogosto lačni, in potem še sadje med obroki, da ne zbolite za Parkinsonovo boleznijo, ko boste stari 70 let, pa ingver, ste že slišali, da zdravi raka? In nikar ne sedite na mrzlih tleh, ker boste zagotovo čez trideset let zboleli za revmo. Prav tako ne gubajte čela, da ne boste grdi, ko boste stari, in ne pozabite na smejanje, ki prav tako povzroča globoke gube okoli oči!

Ali mislim, da je preventiva slaba in da ne bi smeli jesti biološko pridelane hrane? Ne, nikakor ne mislim, da je slaba. Super je. Mislim pa, da smo jo, tako kot številne druge reči v življenju, slabo zastavili. Zastavili smo jo kot vojno in povzročanje strahu, namesto da bi si z njo prizadevali za harmonijo. Popolnoma drugače je, če jem biološko pridelano hrano zato, ker cenim svoje telo, ali pa zato, ker me je strah vseh bolezni, za katere je dokazano, da jih povzročajo pesticidi. Drugače je, če ne sedim na mrzlih tleh, ker sem tako v stiku s svojim telesom, da čutim, da mi to ne koristi, kot pa zato, ker me je strah revme.

Želja po nadzoru izvira iz strahu

Ko pridejo k meni na energijske korekcije hudo bolni ljudje, imajo skoraj vsi eno skupno točko: močan strah. Toda ta strah se običajno ne kaže kot strah. Ne, kaže se kot nadzor za vsako ceno. Nadzirati želimo svoje zdravje, usodo, družino, denarni tok, videz in vedenje. Navzven smo videti kot odgovorni ljudje in radi kritiziramo vse, ki so spontani, neodgovorni, ki se plazijo okoli in za katere bi bilo dobro, da jim nekdo končno postavi meje. Eden na tisoč ljudi se je morda še sposoben usesti in skoraj brez misli pol ure sproščeno piti čaj. Misli in analitičnost so tukaj zato, da imamo občutek, da nadziramo svoja življenja. Brez nadzora pa se misli razredčijo in postanejo blage.


Strah nas je, da nismo ustrezni

Večinoma smo do odrasle dobe tako dobro strenirani, da sploh več ne vemo, kdo v resnici smo. Tako močno si želimo biti sprejeti, da slepo sledimo družbenim normam, govorimo in delamo stvari, za katere verjamemo, da nas bodo naredile sprejemljive. Večino časa želimo ustreči drugim, saj se bojimo neodobravanja. Pozabimo živeti svoje življenje. Zaradi tega strahu se ne pokažemo v svojem polnem siju, in namesto da bi kot pri igri kart v življenju vrgli ase, mečemo dvojke in trojke. In čakamo, da nas bo nekdo odkril… V resnici pa moramo spet odkriti sami sebe.

Prva vaja

Sedite ali ležite v udoben položaj. Osredotočite se na glavo, na vsak njen del posebej, in ga skušajte čim bolj sprostiti. Če vam uspe, to pomeni, da je bil zakrčen in v tej zakrčenosti ga je skoraj gotovo držal strah. Vajo ponovite še z drugimi deli telesa. Preverite, kje vse imate celice zakrčene, ker ste tam nakopičili strah, ki se ga najverjetneje niti ne zavedate. Dobro je, da zakrčenosti v telesu nekaj časa opazujete, da boste prepoznali, da strah tam je. Zavedajte se, da vas je strah.  

Kaj storiti s tem strahom? Najprej ga poglejte in sedite nekaj časa z njim, ne da ga skušate odpraviti ali kritizirati. Samo bodite tam in mu prisluhnite, tako kot bi prisluhnili prijatelju, ki vam govori o tem, da mu je umrla draga oseba. S spoštovanjem, sočutjem in v tišini. Dovolite mu, da je. Tako se bo počasi integriral in izginil.

Druga vaja

Sedite, zaprite oči in si predstavljajte, da je vse okrog vas izginilo. Ni pomembno, ali ste oblečeni ali ne, vseeno je, ali tekoče govorite angleško, nikogar ni, ki bi vam povedal, da ste spet naredili nekaj narobe. Kako se počutite takrat, ko lahko samo ste? Vadite to pogosto in skušajte navado prepuščanja uvesti v vsakdanje življenje. Ukradite si minutko, ko ste na avtobusu, ko čakate na izpit, na stranišču, ko ste sami v pisarni, ko sedite na vrhu gore, ko greste na zmenek, ko si zaželite cigarete. Naredite to vsak dan, nekajkrat na dan. Dovolite si samo biti vi, se prepustiti, uživati v svoji družbi in temu, da ne mislite na nič. Pustite strah nekje v ozadju in se samo sprostite. Spoznajte sebe, spoznajte, kdo ste brez pričakovanj, brez sveta in družbenih norm.


V naši spletni knjigarni lahko najdete veliko knjig o strahu in pogumu - opogumite se in pobrskajte.


Povzeto po članku, objavljenem v reviji Karma+, avtorice Vesne Juvan, predsednice društva Sijaj.