Svet onkraj besed

Ta svet onkraj besed je svet, kjer smo mi zares mi, kjer biva naše pristno sebstvo, naša neprisiljena naravnost. Le-ta si želi biti videna in priznana. Želi si biti del našega življenja. Hrepeni po tem, da bi svoja življenja očistili navlake lažne osebnosti, lažnih besed in dejanj, ki služijo funkcionalnosti v nezdravih družbenih okoliščinah, odnosih in sprejetosti v takšnem svetu. Želi si, da bi bilo naše življenje preprostejše. Da samih sebe ne bi toliko mučili in trošili toliko energije s tem, da rečemo »da«, kadar v resnici mislimo »ne« in obratno; da ne bi počeli stvari le za ohranjanje svoje lažne, družbeno sprejemljive osebnosti; da ne bi bili neiskreni do sebe in drugih in se ure in ure trpinčili zaradi zmešnjav, v katerih se znajdemo. Jesen je čas, ki nas vabi, da odvržemo navlako in lahki ter svobodni stopimo v bolj pristno, bolj iskreno bivanje.

 

Jesen prinaša puščavništvo

Puščavnik je nekdo, ki odvrže vse materialno in se poda v svet ali odmaknjenost z namenom poglobitve vase, očiščenja in preobrazbe. Jeseni se materialno obilje skrči, saj je naravni čas preprostosti in postenja. Živali se počasi umikajo v zimsko spanje. Svetlobe je vse manj in naša telesa potrebujejo več mirovanja, da bi se lahko regenerirala.

Toda zavestno puščavništvo je v današnjem času nekaj nezaslišanega. Zavestno odločiti se za preproščino, zavestno zmanjšati delovanje za preživetje na minimum z namenom posvetiti se notranjosti je preprosto nepredstavljivo in v nasprotju s temeljnimi postavkami sodobne družbe, ki hrepeni po večni rasti in po neprestanem proizvajanju, kopičenju, delu. Vendar človeško bitje ne more biti ves čas na preži, ves čas v stanju pripravljenosti, ves čas na vrhuncu energije, ves čas v stanju izostrenih čutov in bistrega, hitrega umskega odzivanja.

Zato samim sebi pa tudi drugim težko dopustimo zavestno puščavništvo. Težko nam je sprejeti drugega v njegovi tišini, v njegovem umiku, v njegovem zavračanju dosedanjega – težko nam je drugega sprejeti v njegovem spreminjanju. Kajti jesen nas upočasni, ustavi in vabi v preprostost in navznoter zato, da bi nas preobrazila. Da bi se na novo rodili. Da ne bi bili nikoli več isti človek. To pa zamaje najgloblje temelje naše gotovosti, našega oklepanja na znano. In naučeni smo, da tega nikakor ne smemo dopustiti.

 

Pozunanjenost prazničnega časa

Zimski čas je v naši kulturi zaznamovan s praznikom božiča in obdarovanjem, ki ga spremlja. Ta čas je zaznamovan s svojo pozunanjenostjo, senzorično prenasičenostjo in razobčutenostjo, pretirano vzdraženimi fizičnimi in duševnimi čutili, ki zmorejo zaznati samo še brutalne stimulacije. Telo in duša, ki hrepenita in krvavo potrebujeta upočasnitev, umik, zmanjšanje fizičnih in duševnih stimulacij, umiritev, sta prisiljena v ohranjanje enakega ritma – ki nam je naraven in prijeten pomladi in zgodaj poleti, a nikakor pozimi. Telo in duša sta v teh okoliščinah razpeta na natezalnico, mučilno napravo, raztegnjena sta med naravne potrebe in zahteve družbe. Človek je v takšnih okoliščinah le še senca sebe. Je kot blodeči duh, napol živo, napol zavedajoče se bitje.

 

Najlepše darilo

Najlepše darilo, ki ga lahko drug drugemu podarimo, je naša polna, umirjena, pozorna in čuječa prisotnost. V drugega se zazreti, kot da ga vidimo prvič. V drugega se zazreti z začudenjem, z iskrenim zanimanjem, z ljubeznijo … Drugemu dati vedeti, da je dragocen, da ga vidimo kot v sebi zaokroženo bitje, kot čudovito skrivnost, kot Bitje, ki je. Dati mu vedeti, da je njegovo doživljanje, njegovo iskanje, razmišljanje in čutenje dragoceno. Drugega ponovno odkriti. To je ljubezen.

 

Zimski solsticij - rojstvo Sonca

Ob zimskem sončnem obratu se ponovno rodi Sonce – dan se začne daljšati, noč pa krajšati, Svetloba se ponovno vzpne, začne se novo obdobje Luči. Prinese svežino, nedolžnost, obnovljenost, zares priložnost za novo življenje. In približno deset dni po tem dogodku po sodobnem koledarju praznujemo novo leto.

Novo življenje in novo leto je dar, ki nam je podarjen, če smo se jeseni pripravljeni podati na puščavniško romanje po naši notranjosti. Če smo pripravljeni premagati svoj tesnobni strah pred ustavitvijo in razpadom lažne navlake, če smo zares pripravljeni sprejeti priložnost preobrazbe, spremembe.

 

Modrosti jesensko-zimskega časa

Jesensko-zimski čas nas s svojim materialnim preproščanjem uči vrednosti človeka in človečnosti. Ko je materialnega malo in ne more v tolikšni meri zaposlovati naših čutov in naših duš, lažje ugledamo vrednost svojega obstoja preprosto zaradi obstoja in dragocenost drugih preprosto zato, ker so. Uči nas, da je človek najvišja vrednota in da je srečati človeka v sočlovečnosti najvišji potencial našega življenja na Zemlji.

Ta čas nam ponuja priložnost ponovno srečati sebe in ponovno srečati drug drugega. Ponuja nam na novo zaživeti skupaj – zaŽiveti, živeti s polnimi pljuči, v polni prisotnosti, spoštovanju, ponovnem odkrivanju dragocenosti drug drugega.

 

Dovolimo si, da nam letošnji jesensko-zimski čas odpre srce. Ne bojmo se bolečine. Dovolj ljubezni je, ki čaka, da položi svoje nežne dlani na naše rane in jih pozdravi. Naj se v naših srcih rodi Bog Ljubezni.


Povzeto po članku, objavljenem v reviji Karma+, avtorice Ane Drevenšek, ustanoviteljice Društva Rdeči šotor, prostora poganskosti, organskosti in ženskosti duše - za zdravljenje Človeka.