Človek se z meditacijo spreminja, tako v biološkem kot v psihološkem smislu. Pogosto ljudje pod meditacijo razumejo neko posebno stanje, v katerem človek vidi razne podobe in pokrajine, ali pa celo potuje po vzporednih svetovih. Toda pomen meditacije ni v doživetju tovrstnih izkušenj, temveč v očiščenju in umiritvi uma, odpravljanju raznih problemov in usrediščenosti na določen cilj.  

 

Najvišje stanje uma

Beseda meditacija izvira iz latinske besede meditatio, ki je izpeljana iz glagola meditari, kar pomeni »premišljevati, oblikovati«. Meditacijo predstavlja vsakršna dejavnost, pri kateri posameznik načrtno spreminja stanje zavesti z namenom, da bi dosegel določen cilj ali da bi se preprosto umiril. Beseda označuje tako samo stanje zavesti kot tudi tehniko, s katero to stanje dosežemo.

Hindujski jogiji meditacijo razumejo kot najvišje stanje, v katerem um lahko obstaja. Meditacija naj bi bila v hinduizmu namenjena temu, da se človek začne zavedati enosti svojega bistva, torej duše in vsega stvarstva.

 

Meditacija v religijah sveta

Tako rekoč vse religije sveta poznajo določeno obliko meditacije. Karamčande Mahatma Gandiju, ki je bil džainist, je verjetno pri mirnem doseganju neodvisnosti Indije pomagala ravno džainistična meditacija kot vodenje misli k temu cilju. Krščansko meditacijo je pater Pij nazorno opisal z enim stavkom: »V branju Svetega pisma človek išče Boga, v meditaciji pa ga najde.« Svoje temelje je meditacija postavila v 6. stoletju v praktiki branja Biblije pri menihih Benediktincih, imenovanem tudi Lectio Divina, torej božansko učenje. V 12. stoletju je izraz meditacija prvi uporabil menih Guigo II, ki je branje Svetega pisma razgradil v 4. stopnje: lectio, meditatio, oratio, contemplatio (branje, razmišljanje, molitev, premišljevanje). V 20. stoletju se je iz tovrstne krščanske čiste molitve (lat. oratio pura) razvila religiozna meditacija.

Zgodovina meditacije je tesno povezana z religioznim kontekstom, v katerem se je izvajala. V arhaičnih civilizacijah so se izvajali ritmični napevi za priklicevanje bogov ali duhov. Nekateri strokovnjaki zagovarjajo hipotezo, da je prav sposobnost usmerjene pozornosti, kot jo zahtevajo mnoge tehnike meditacije, omogočila evolucijo človeka. 

 

Od duhovne rasti k sprostitvi

Po letu 1950 se je v Indiji razvila posebna vrsta meditacije, prirejena potrebam zahodnega človeka, ki se je hitro razširila v Evropo in ZDA. Ta meditacijska tehnika ni bila namenjena duhovni rasti, ampak sprostitvi obvladovanju stresa in osebnostni rasti.

Raziskave o učinkih meditacije na človekovo duhovno in fiziološko stanje so se začele šele v zadnjih nekaj desetletji. Študije na indijskih jogijih in zen-budističnih menihih so pokazale fiziološke spremembe v času meditacije: upočasnilo se je dihanje, zmanjšala se je poraba kisika, znižal se je krvni tlak, zavrlo se je delovanje simpatičnega živčnega sistema in pospešilo delovanje parasimpatičnega živčnega sistema.

Vzorec možganskih valov je, kot kažejo raziskave, ki so primerjale EEG zapise, drugačen pri različnih vrstah meditacije. Pri tehnikah, ki temeljijo na koncentraciji, se med meditacijo pojavljajo izraziti gama valovi (20-50 Hz). Pri tehnikah, ki temeljijo na kontemplaciji, so med meditiranjem prisotni theta valovi (6-8 Hz). Pri tehnikah, kot sta transcendentalna meditacija in či-gong, pa se pojavljajo alfa valovi (8-10 Hz).

 

Povečanje možnosti samozdravljenja

Znanstvene raziskave učinka meditacije so pokazale, da se pri ljudeh, ki redno meditirajo, poveča zmožnost organizma, da se zdravi sam. Poleg tega se v možganih začne pojavljati sprememba iz težnje po uporabi desnega čelnega režnja namesto levega v bolj enakomerno uporabo obeh režnjev, kar nadalje povzroči zmanjšanje pogostosti pojavljanja depresije in anksioznosti, poveča pa se pogostost pojavljanja zadovoljstva, občutka sproščenosti in čustvene uravnovešenosti. V klinični praksi se je meditacija pokazala kot izjemno učinkovita pri zdravljenju motenj, ki so posledica stresa. V več kot 1000 znanstvenih študijah je bilo ugotovljeno, da pri meditaciji pride do sprememb presnove, tlaka, srčnega utripa in možganskih aktivnosti.

 

V izogib pred duhovnim razvrednotenjem

Medtem ko sodoben čas človeku ponuja vrsto navideznih dobrin, ki naj bi mu bile v življenju v podporo in pomoč, se zdijo starodavne in preizkušene tehnike meditacije, zlasti tiste, ki so usmerjene na umiritev uma, nekako v nasprotju z zahtevami časa visokih tehnologij in »velike hitrosti«. Pa vendar tako izkustvo ljudi, ki redno meditirajo, kot tudi izsledki znanosti kažejo, da so različne tehnike meditacije sodobnemu človeku lahko v pomoč pri krepitvi telesa, uma in duha, predvsem pa v izogib pred duhovnim razvrednotenjem.  

 

Živa knjiga

Izjemen učinek imajo meditacije z usmerjeno pozornostjo – na dihanje, bitje srca, plamen sveče… Med najmočnejšimi tehnikami pa je meditacija z usmerjenostjo na čakre ali energijska središča. Ena najbolj preprostih, pa vendar izjemno močnih meditacij je t. i. Meditacija učitelja, ki deluje na razširitev meja zavesti in odpravljanje blokad iz preteklosti. Gre za preprosto tehniko osredotočenja na zapis učitelja Al Morie, ki je v zgodovini poznan kot medij ali mahatma, preko katerega so bila na primer kanalizirana sporočila Heleni Blavatsky in Eleni Rerich.

Raziskave, ki so jih na Inštitutu za znanost in razvoj v Novosibirsku opravili o učinku delovanja Žive knjige, so pokazale, da se pri uporabi Žive knjige izjemno poveča energijski pretok v levem predelu možganov, pri čemer je bilo ugotovljeno, da so se izmenjavali gama, theta in alfa valovi, kar pomeni, da je človek doživljal učinke raznih vrst meditacij, čeprav zavestno ni izvajal nobene izmed meditacijskih tehnik. Pozitiven učinek Žive knjige na različnih življenjskih področjih ima tako znanstveno dokazane osnove, čeprav je sama knjiga videti precej nenavadna.


Zavijte v našo spletno knjigarno in pobrskajte med knjigami o različnih medtacijah.


Povzeto po članku, objavljenem v reviji Karma+, avtorice Marie Ane Kolman.