Predgovor Marka Wattsa

Serija govorov se je začela z vseobsegajočimi temami, ki se nanašajo na bistvena vprašanja skupnega zaznavanja, primerjalne kozmologije in vloge človeka v naravnem svetu. V teh govorih je oče prepričljivo dokazoval, da večina zdrave pameti v zahodnem svetu temelji na zastareli znanosti in prevladujočih kulturnih izumih 19. stoletja. Ker je bil vedno pripravljen izzvati status quo, je pod drobnogled postavil domneve, ki so jih številni imeli za samoumevne, in s tem dokazoval, kako brez stika s sodobnim znanjem je »vsakdanja realnost« zahodnega sveta.

Ko je svoje delo razvijal naprej, je ponudil tudi rešitve. Na podlagi budističnega pogleda na svet, ki ga je vse pogosteje raziskoval v okviru teh seminarjev, je ponudil svež in prepričljiv pogled na vesolje, v katerem smo neločljivi in dobrodošli udeleženci ter hkrati izrazi »celotnega delovanja«.

Čeprav sem razumel moč teh govorov, nisem bil pripravljen na to, kar se je začelo dogajati, ko so ti uzrli luč sveta. Niso bili le popularni pri številnih poslušalcih zvočnih posnetkov Sounds True, ampak je zbirka začela privabljati tudi novo, mlajše občinstvo, nekaj let po izdaji pa so se v družbenih medijih redno začeli pojavljati citati in videoposnetki iz nje. Ustvarjalni videi, narejeni iz krajših posnetkov, so dosegali na milijone ogledov (nazadnje smo jih našteli 20 milijonov).

 

Iz knjige: zen zgodbe

Predavanja o zenu so neke vrste potegavščina. Zen se ukvarja s področjem izkustva, o katerem ni mogoče govoriti. Pravzaprav v resnici ne obstaja nič, o čemer bi se dalo ustrezno govoriti. Sama umetnost poezije je povedati to, česar ni mogoče – vsak pesnik ima občutek, da je vedno izpustil še nekaj resnično bistvenega.     

Zato se zen vedno opisuje kot prst, ki kaže na luno. V sanskrtskem reku tat tvam asi – »tisto si ti« – se zen osredotoča na »tisto«. Tisto je beseda, ki se uporablja za brahmana – absolutno resničnost v hindujski filozofiji –, in to ste vi, le prikrito, in prikriti ste tako dobro, da ste to še sami pozabili. Zen uporablja te abstraktne zamisli – brahman, končna resničnost, končni temelj biti, veliko sebstvo, praznina itd. – in se ukvarja z veliko bolj neposrednim načinom razumevanja tistega. S temi štirimi frazami ga lahko opišemo: neposredni prenos (ki presega svete spise in tradicijo), preseganje jezika (kaže naravnost na um), spoznavanje lastne narave in postati buda (zbuditi se iz običajne hipnoze, pod vplivom katere se vsi obnašamo kot mesečniki).

Zen literatura je polna dialogov – mondo po japonsko – med zen učitelji in učenci. Kopijo ene od teh knjig, Mumonkan – »zapornica brez vrat« ali »dostop brez vrat«, sem dal prijatelju. Ta mi je rekel: »Niti besedice nisem razumel, me je pa spravilo v zelo dobro voljo.« Ti dialogi med učitelji in učenci so očarljivo nerazumljivi, večina pa se jih konča tako, da učenec razume bistvo.

Neki učenec v Mumonkanu se roshiju pritožuje, da ni bil poučen, čeprav je že nekaj časa v samostanu. Mojster ga vpraša: »Si pojedel zajtrk?« Učenec pravi: »Da.« Mojster mu odgovori: »Potem pa pojdi pomit svojo posodo.« In učenec se prebudi.

Pri tem boste morda pomislili, da je nauk zgodbe narediti tisto, kar je pred vami, ali da je posoda simbol za praznino. Ali da je, zato ker zen menihi takoj – in brez pomišljanja – po jedi umijejo posodo s čajem, mojster želel povedati, da »z olepševanjem ne pokvarite lepega«, ali če uporabim zenovski rek »Ne dodajaj nog kači«, vendar je sam nauk te zgodbe veliko bolj jasen in zato težko dojemljiv. Zaradi tega so te zgodbe podobne šalam – šalo povemo zato, da nas nasmeji, in če jo razumete, se samodejno začnete smejati. A če vam je treba pomen šale razložiti, ni enako – ne smejite se tako zelo ali pa se nepristno malce zasmejite. Te zgodbe prikazujejo nenaden uvid v naravo obstoja, kar je nekaj, ob čemer se ne morete pretvarjati.

V še eni zelo znani zgodbi mojster pravi: »Ko sem bil mladenič in nisem vedel nič o budizmu, so bile gore gore in reke reke. Nato sem začenjal počasi razumeti budizem in gore niso bile več gore, reke pa ne reke. In ko sem končno dobro razumel budizem, so bile gore gore in reke reke.«

Z drugimi besedami: ko začnemo stvari razlagati – na primer z znanstvenega ali filozofskega vidika –, vidimo, da so ločene in vzročne, vendar če iščemo dalje, ugotovimo, da nič ni ločeno. Ločenost je iluzija in točno o tem govori ta zgodba. Zen govori o vrlini po imenu mushin (kar pomeni »brez uma«) ali mumen (»brez misli«), toda to ne pomeni, da je vrlina biti brez kakršnih koli misli. To pomeni, da naj nas misli ne preslepijo – naj ne bomo hipnotizirani z oblikami govora ali s predstavami, ki jih pripisujemo svetu, naj misli ne mešamo s svetom samim.

Winthrop Sargeant je nekoč intervjuval velikega zenovskega duhovnika v Kjotu. Duhovnik ga je vprašal: »Kdo ste?« Na kar je Winthrop Sargeant odgovoril: »Sem Winthrop Sargeant.« In duhovnik se je zasmejal. »Ne,« je rekel, »ne mislim tega. Mislim, kdo ste v resnici.« No, in tako mu je Sargeant naštel vse mogoče abstrakcije o tem, kako je neko določeno človeško bitje – novinar, glasbenik in tako naprej –, in duhovnik se je kar naprej smejal. Nato je duhovnik prešel na druge tematike, Sargeant se je sprostil in duhovnik se je malce pošalil, tako da se je Sargeant zasmejal. In duhovnik mu je rekel: »Tukaj si!«

Ta smeh namreč ni bil nameren odziv. Odziv uma brez namere je odziv uma bude ali nenavezanega uma.

Učenec je vprašal mojstra Bokuja: »Vsak dan se moramo obleči in jesti – kako se izognemo temu?« Z drugimi besedami, kako se izognemo rutini. Bokuju mu je odgovoril: »Oblečemo se, jemo.« Učenec je rekel: »Ne razumem.« Bokuju mu je odgovoril: »Če ne razumeš, se obleci in pojej svojo hrano.« Menih je vprašal Joshuja: »Kaj je pot?« Tao po kitajsko. Joshu mu je odgovoril: »Tvoje vsakdanje misli so pot.« »Kako se uskladim z njimi?« je vprašal menih. Joshu mu je odgovoril: »Ko se poskušaš uskladiti, se oddaljiš.«

 

Vse te zgodbe so povezane in želim, da intuitivno dojamete to povezavo.

 

Knjigo Alana Wattsa Ven iz uma lahko delno prelistate tudi v naši spletni knjigarni.