VOLJA JE ODLOČILNA

Volja, absolutno. Prav tako pa sprejemanje odgovornosti za svoje življenje, ne glede na to, kaj se nam je vse zgodilo in se nam dogaja. Jaz sem vedno delila svojo res težko življenjsko zgodbo izključno zato, ker sem hotela pokazati (ne samo drugim, tudi sebi), da šele, ko se res odločimo, da nismo žrtev svojih okoliščin in izkušenj, lahko zacvetimo in premagamo vse. Prav v tej odločitvi se skriva moč, zaradi katere lahko potem vidimo, da ima vse vedno svoj namen in da nas vse poti peljejo vase.

 

KLJUČNI TRENUTEK V ŽIVLJENJU

Mislim, da se ti ključni trenutki seštevajo, hkrati pa se je treba vsak dan sproti odločiti, ali bomo na življenje gledali s sončnimi ali meglenimi očali. Zagotovo pa je res, da sem po eni strani imela take težke življenjske preizkušnje, ki bi me zlahka zlomile in odpeljale v samouničevanje (od spolnih zlorab, norega otroštva, začinjenega s krsti v šestih verah, do smrti bratca …) in mi še zdaj marsikateri strokovnjak za psihoterapijo reče, da je skoraj neverjetno, kako sem se postavila, zacelila in odprla življenju. Po drugi strani pa imam ves čas takšno izjemno pomoč in dokaze, da me Univerzum čuva in vodi. (Kakor koli se to sliši.) Po bratovi smrti, ko mi je bilo najbolj težko, je bila avatarka Mama Meera luč, ki je tudi v meni prižgala voljo do preživetja. Eden izmed ključnih trenutkov je bilo zagotovo srečanje in potem globoko prijateljstvo z dr. Waynom Dyerjem, ki je prvi verjel vame, v moje poslanstvo in v meni videl to, česar sama nisem bila sposobna. Tudi zdaj sem obkrožena s takšnimi prijatelji ter mentorji, s takšnimi zakladnicami modrosti.

Ljudje nismo osamljeni otok, potrebujemo podporo en drugega. In takšne ljudi, kot imamo ob sebi, takšno je naše življenje. Velikokrat so me razočarali in ranili ljudje – najbolj boli, ko te lastna mama ne zaščiti, ampak dobesedno vrže med leve – a Življenje samo, Bivanje, me ni razočaralo. Tak blagoslov se mi zdi, da živim. Da sem živa. Da sem tukaj. Čedalje bolj cenim življenje. Ne čutim nobene zagrenjenosti glede preteklosti. Nikjer nisem ne pustila ne odvrgla temačne Savine. Objela sem jo. Vso njeno temo, vse kar je bilo. Sprejela sem jo. In to je prižgalo moč, da čedalje bolj pogumno živim sebe. V vsej celoti in vseh odtenkih.

 

TRI LEKCIJE?

Odlično vprašanje. Nanj bi najlažje odgovorila v obliki knjige. (smeh) Lekcij je ogromno, v vsakem obdobju je kakšna, ki je bolj izpostavljena. Prevzemanje osebne odgovornosti za vse je temeljna, brez tega nobena lekcija ni uspešna. A lahko odgovorim v obliki svojih treh (trenutno) najljubših citatov, ki so vodilo mojega življenja?

»Pravi pomen razsvetljenja je, da si upamo pogledati na temo, brez da umikamo pogled.« To so besede Nikosa Kazantzakisa, in z njim ciljam tudi na našo lastno temo, v nas. Govori o pomembnosti tega, da si jo priznamo in se soočimo z njo.

»Poznam Ljubezen. Zato dovolim vsemu, da pride in gre. Zato sem subtilna kot veter in sprejmem vse, kar pride, z velikim pogumom. Življenje ima prav, v vsakem primeru. Moje srce je odprto kot nebo.« Te besede so iz filma Kamasutra, Zgodba o Ljubezni. To je to. To je zame bistvo in lekcija Življenja.

»Jaz sem in to je svet ženske, nedoumljivi, skrivnostni svet maternice, stvarjenja. Zdaj sem jaz na vrsti, še zadnjič bom odprla svoje vene in vas spustila ven, misli, nikoli več si ne drznite zapackati mojega belega telesa. Zdrava sem in močna. Sijem v luči, ker vem, da sem brezčasna, brezmesna, breztelesna. Pobarvala si bom lase, na titanovo rdeče, in moj črni panter bo pomirjen hodil ob mojem boku.” To je pa tako odlično napisala Vesna Milek, v romanu Kalipso. Zdi se mi, da nas ženske vse življenjske poti in izkušnje vodijo sem. V maternico stvarjenja, v zaupanje vase, v opolnomočenje, nežnost in odločnost.

 

TETHA MANIFESTACIJA - STE IMELI TEŽAVE?

Pa ste me našli! Po moje nas ogromno ob tem kar zmrzne. Naša majhnost in samosabotaža pa se oglasita. (smeh) Seveda. Kdo sem jaz, da kar nekaj ukazujem?! Na kolena, pa prosit in klečeplazit. Kdo sem jaz, da si karkoli zaslužim?! Da mi kar pripada?! Takšne bedarije se nam začnejo motati po glavi. (smeh)

Tak blagoslov je, da je Iza moja prijateljica – zame je Mojstrica! – da potem v njeni prisotnosti vsakič stopim kakšen košček tega utesnjujočega oklepa majhnosti. Kaj si delamo! »Vesolje smo vendar mi. Ko manifestiramo, se vendar pogovarjamo s sabo,« bi zdaj s kristalno jasnostjo rekla Iza. In prav ima. Tako sem vesela, da se je odločila, da bomo imeli z njo priložnost učinkovito trenirati manifestacijo, ter stopiti samosabotažo. Ker te zadeve, manifestacijo in vero vase, to je dobesedno treba natrenirati. Zgraditi te mišice in jih potem redno vzdrževati.

 

POPOLN SVET

To vprašanje pa je zelo, zelo večplastno. Verjamem, da če ne verjamemo, da je točno tako, kot je, že popolno, da je točno ta zdaj – kakršen koli že je – najboljši poligon za kreiranje nove zavesti, potem je ne moremo skreirati. Kolikor težko je to verjeti, je treba. To ne pomeni, da se spregleda in zanika temo – samo ustaviti nas ne sme. Nam pobrati vere. Volje. Moči. Samo ujeti nas ne sme, da se borimo z njo. Ker tako izgubljamo svojo luč. Torej je ta svet že popoln. Je pa še toliko, toliko prostora za ustvarjanje. Za kolektiven dvig po čustveni lestvici. In zaslužimo si, da ta Zemlja postane raj. Ker je. Raj pa je mogoče videti in živeti izključno z jasnostjo čiste zavesti.

Neskončno sem optimistična za prihodnost Zemlje. Tudi ljudje imamo prihodnost, če bomo le dvignili zavest in se zavedli, da je v vsem in v vsakomur, del nas samih. Da smo vsi eno. Sočutje, sprejemanje, radost, ljubezen – in pa revolucionarni pristopi za regeneracijo in čiščenje okolja ter spremembe prehranjevalnih navad, pa smo zmagali. Začeti je pa vedno treba na začetku, vsak pri sebi. Z odgovornostjo do vsega, kar počnemo. Vsak izmed nas ima moč, da izboljša, dvigne in zaceli (vsaj) košček tega planeta. Več nas je, bolj držimo skupaj, hitreje se ti koščki sestavljajo v mozaik prave popolnosti. In ja, lahko mi rečete, da sem otroško naivna. Pokimala bom. In še naprej kot otrok verjela v popolnost in celila svoje koščke.

 

STRAHOVI

O, moj Bog. Moje celice so bile prepojene s strahovi. Namesto 60 odstotkov vode je bilo v meni 60 odstotkov strahov. Vsega me je bilo strah. Tudi najlepših stvari. Sploh teh. Uresničitve želja. Sreče. Zdi se mi, da se velikokrat bolj bojimo lepega kot hudega. Ne zavestno, ampak podzavestno. Plazilski del možganov se boji sprememb in vsakič, ko se premaknemo, pa četudi je premik na bolje, se podzavest ustraši in začne blokirati. Dokler tega ne ozavestimo, seveda.
Drugače sem imela pa grozen, strašljiv strah pred letenjem. Ne morem verjeti, da sem ravnokar rekla »sem imela« - v pretekliku. Čeprav sem ogromno letela, je bilo to zame vedno peklensko. Tudi lete sem večkrat odpovedala, pa nisem šla kam, kamor bi bilo krasno iti, zaradi svojega dela … Dobri dve leti nazaj pa smo imeli napol zasilen pristanek v hudi sneženi nevihti – in se je vse skupaj samo še poslabšalo. Že dva dni pred letom sem bila v mukah. Potem sem pa postala prijazna do sebe. Nisem se več obremenjevala, ker me je tako strah leteti. Začela sem sama sebe hvaliti, da navkljub strahu letim. Šla sem tudi na hipnozo, a ni bilo neke spremembe. Potem sva pa z mentalnim trenerjem Antonom Majhnom naredila EMDR za osvobajanje travm – in je bilo že za kar nekaj odstotkov bolje. A ko sem se začela intenzivno pogovarjati s svojim notranjim otrokom, svoji mali punčki dajati varnost in jo priznavati, upoštevati … Zdaj spim na letalu. To je naravnost neverjetno, da bi jaz kdaj prej spala na letalu. Tudi na čez oceanskih letih nisem. Tresla sem se, spala pa ne. Zdaj pa.

Saj me še stisne v trebuhu, ob turbulenci, a takoj ‘navežem stik z malo punčko, jo ozavestim in pomirim, in potem zares začutim mir. In nenavezanost na življenje. Kar bo, pa bo. Življenje ima prav v vsakem primeru, a ne?


Povzeto po članku, objavljenem v reviji Karma+, avtorice Lare Jelen, novinarke in pomočnice urednice.