V svoji knjigi Ranljivost ste zapisali, da je ranljivost odločitev in priložnost, da pridemo v stik s sabo. Torej bi lahko rekli tudi, da je ranljivost pravzaprav bolj pogumno dejanje kot to, da v sebi postavimo zid?

Ranljivost je krasna danost, ki ima izjemno pomembno mesto v človeški izkušnji. Omogoča nam, da se zbližamo, da razvijemo sočutje, da čutimo sebe in lažje razumemo druge. Sama jo doživim kot izjemen mehanizem, ki nas intimno zbližuje in plemeniti naše okušanje življenja. A ranljivost pomeni tudi okušanje neprijetnih čustvenih odzivov telesa in zdi se, da smo izjemno izmojstrili obrambne mehanizme, ki naj bi ta del naše izkušnje obšel. A hvala bogu nam nekaterim to ne uspeva najbolje. Četudi smo sposobni omrtvičiti »negativna« čustva, je sila življenja tako močna, da se nenehno želi izraziti. In ja, tudi neprijetna čustva so del človeške izkušnje, ki pa zahteva zrelost. Ko jim zrelo dopustimo, da nam zaupajo svojo zgodbo, se pogosto njihova moč omili. Tako ni več potrebe po trpljenju, ampak to nadomesti občasna bolečina, ki nas nenehno uči.

 

Kje je meja med ranljivostjo in šibkostjo?

Meje ni. Ker sta to v mojem svetu različna pojma. Če razumem ranljivost kot pretočno, odprto, sočutno dojemanja življenja, bi šibkost opisala bolj kot subjektiven občutek, ki nastopi, ko zanikamo sebe in svojo avtentično moč. Meni občutek šibkosti lahko sprožijo druge okoliščine kot vam. Sama ta občutek doživim na način, da se najprej šibko počuti telo. Roke omahnejo ob telo in zdi se mi, da me bo svet zmlel pod svojo gravitacijsko silo. Nato pride v igro um, ki začne prigovarjati, da ne bom zmogla, da sem ločena od celote in da je vse brez smisla. Kaj naredim takrat? Če le zmorem eno sekundo odločitve, se spravim v gibanje in v naravo. Ta me nato ljubi tudi, ko sama sebe ne. Če pa ne, pač ostanem v tem občutku in se prepustim. Šibkost sama tako doživljam le kot občutek, ki pride in gre in me vsakič nauči kaj novega o pravi moči duha in o nas kot celoti. Včasih je moja, drugič kolektivna. Šibkost nisem jaz, je le del izkušnje.

 

Kaj je jin in jang ranljivosti? Smo ženske ranljive drugače kot moški?

Pri svojem delu se srečujem z obema spoloma in če je točka, za katero bi trdila, da smo vsi eno, je to prav ranljivost. Vsi si želimo mehkobe objema, ljubezni, priznanja, biti videni in sprejeti. Čisto vsi. Tudi tisti najbolj zagrenjeni in »hudobni«, za katere se zdi, da zbrcajo vsak poskus ljubeče pristnosti.  Tudi oni si jo želijo. Tako smo zgrajeni. Kot celota. Kot en organizem, ki je pozabil na to, da ni vsaka celica sama sebi namen, ampak so skupaj orkester, ki igra skupaj neskončno simfonijo življenja. Pozabili smo. Ločili smo se po spolu, barvi in narodnosti ter pozabili na to, da bijemo eno srce. Zato se mi zdi ranljivost tako neverjeten dar, ki nas vrača v to enost.

 

Svoji mami ste, ko je bila še živa, obljubili, da boste življenje živeli na polno. Kako definirate takšno življenje? Kdaj življenje zajemamo s polno žlico?

Živeti na polno zame pomeni živeti povezano z življenjem v svetu, ki se je zelo odmaknil od te svete vezi. Gre za to, da dopustiš višjemu jazu, da te vodi, da kaže pot do polne uresničitve potencialov, ki jih kot pripadniki človeške vrste zmoremo. Naj povem, da to ni materialno opredeljevanje vrednosti, ampak prej duhovno izkustvo celovitosti, ko se telo, duša, duh in um zavejo enosti. Iz te točke nato ustvarjaš, se igraš in stvari ne jemlješ preveč osebno. Na trenutke se mi zdi, da sem vesoljec, ko opažam, kako zelo tuj je takšen pogled na resničnost v našem svetu. Konkretno to pomeni, da doma nimamo televizije in da z možem čas raje ustvarjalno preživiva v pogovoru, igranju afriških bobnov, meditativnem pohodu ob soju polne lune, branju, pisanju in pomoči drugemu.

 

Vaša pot iz trpljenja je bila 850 kilometrsko romarsko potovanje El Camino de Santiago, po kateri ste se odpravili sami. Menite, da lahko že vaša lastna spoznanja, ki ste jih zapisali v knjigi, pomagajo človeku, da najde lastno resnico? Ali je to morda nekaj, kar mora vsak poiskati sam, na svoj način?

Moja pot iz trpljenja se začne že pred Caminom, ko se soočam s smrtjo mame. Takrat izpustim nadzora nad bolečino in namesto propada me pričaka življenje. Zelo zanimiva izkušnja, ki obrne vse na glavo. Čisto vse. Spoznanja, ki jih ljudje soustvarjamo, nam lahko pomagajo kot celoti, da rastemo in se razvijamo v smeri sočutja. Po odzivu bralcev lahko rečem, da je bil čas pravi. In naj poudarim, da smo ranljivost šele začeli spoznavati. Pot, da nam ta pokaže ves svoj čar, je še pred nami. Pogum za soočanje s svojimi sencami nas brezkompromisno vodi v svetlobo. Seveda vsak hodi svojo pot, a le v fizičnem smislu. V duhovnem hodimo skupaj kot celota. A ni to krasno? En tak velik kozmični organizem.  

 

»V tišini se oglasi najpristnejši del življenja,« ste zapisali. Kje najdete tišino zdaj, ko niste več na romarski poti? Kako ohranjate mir v in okoli sebe?

Tišina postane del mene. Po vseh izkušnjah zadnjih let um utiša svoje brbljanje in občasno se na dražljaje okolja odzove telo. A tudi ta dialog je vreden vse pozornosti in z veseljem mu prisluhnem. Vedno izvem kaj novega o človeški naravi.

 

Vaša zgodba pomaga odpirati srca. Se vam za kateri nasvet ali misel ljudje še posebej radi zahvalijo?

Odziv bralcev je izjemen. Zelo me veseli, da jih opogumljam za to, da so avtentični v svoji bolečini. Veste, koliko ljudi bi rado pokazalo svojo ranljivost, a si je ne upajo, ker se bojijo zlorabe? In tako v resnici delajo sebe šibke, če uporabim prej omenjen občutek. Ko nismo avtentični in pristni, smo lažja tarča za zlorabe. Ranljivost je moč, polno ljubiti življenje in en drugega je izjemna izkušnja, ki je v nebesih nekoč morda ne bomo mogli več tako alkimistično živeti. Si zamišljate, da bi en drugega brezpogojno ljubili? Ne glede na to, ali smo del iste družine ali ne. Kar tako. Brez pogojev, brez idej in pričakovanj. Le globoko sprejemanje drugačne podobe iste enosti.

 

V naši spletni knjigarni je na voljo knjiga Ranljiva, avtorice Tjaši Artnik Knibbe.


Povzeto po članku, objavljenem v reviji Karma+, avtorice Lare Jelen.