Ste se sami kaj spremenili v dveh desetletjih in pol, odkar ste se začeli ukvarjati z duhovnostjo? Se je v tem času kaj spremenil svet? Na kakšen način?

V preteklih letih ukvarjanja z duhovnostjo sem dobesedno doživel kvantni skok v svojem odnosu do sebe, okolja in sveta. V tem času sem odpravil nekatere zdravstvene težave, za katere medicina ni imela odgovora. Duhovnost je postala moj način življenja. Sicer to, kar je duhovno, jaz pojmujem nekoliko drugače, kot je običajno. Duhovno zame ni tisto, s čimer se ukvarjaš, ampak odnos do tistega, s čimer se ukvarjaš. Karkoli počneš, je lahko duhovno ali pa ne. Zame je lahko mehanik zaradi pravilnega odnosa do svojega dela bolj duhoven kot guru, ki zavaja svoje sledilce, ali pa župnik, ki pri maši usmerja volivce. Pogosto so ravno zapriseženi duhovneži, vegetarijanci in nasploh vsi tisti, ki delujejo na tej sceni, bolj nestrpni in agresivni do drugačnih kot tisti, ki se ne ukvarjajo z duhovnostjo. Tudi sam ne jem mesa, vendar ne zaradi tega, da bi bil bolj duhoven, ampak ga preprosto ne potrebujem več. Včasih srečam koga, ki je vegetarijanec zaradi etičnih razlogov, a nosi usnjene čevlje. To je hinavsko in dvolično. Takšne vprašam, ali je za odrezek neetično ubiti kravo, za njihove čevlje pa etično.


S celostnim holističnim pristopom zdravljenja ste se prvič srečali, ko ste sami imeli zdravstvene težave. Zakaj je holistični pristop tako pomemben in zakaj je simptomatsko zdravljenje po drugi strani problematično?

Da bi razumeli, kaj je holističen pristop, in potrebo po takšnem pristopu, je nujno za izhodišče vzeti dejstvo, da je človek telesno, energijsko in duhovno bitje, predvsem slednje. To pa je potem podlaga pri reševanju tako zdravstvenih težav kot odnosov, pa tudi ostalih težav na vseh ravneh. Medicina v skladu z znanstvenimi izsledki in svojo doktrino rešuje predvsem simptome, kar je le delno reševanje težav. Na ta način tvega, da ne bo rešila vzrokov na energijskih in duhovnih ravneh, zato se bolezen vedno znova vrača. Tako smo danes priča vse bolj učinkoviti medicini in vse večjemu številu bolnih. Tisto, kar medicina imenuje vzrok, so navadno sprožilci. Če medicina denimo pravi, da je bakterija vzrok za določene težave, to preprosto ni res. Bakterija je sprožilec, vzrok pa je padec imunskega sistema in še globlje nekaj drugega. Bioresonanca je nekje vmes med medicino in komplementarnimi metodami, saj včasih najde vzroke, spet drugič, ko navaja, da so vzroki razne patogene bakterije, pa govori o sprožilcih, saj je nekje globlje vzrok za razvoj teh bakterij, zato je tudi to simptomatsko zdravljenje.


Kaj bi se torej moralo spremeniti na področju zdravljenja?

Simptomatsko zdravljenje je na krajši rok dobrodošlo, saj nam olajša težave in odpravi simptome. Prikrajša pa nas za spoznanje, kaj bi se morali iz bolezni naučiti. Bolezen je vedno sporočilo, da nekaj ne delamo pravilno in da bo treba za trajno ozdravitev nekaj spremeniti. Nujno bi bilo treba našo komunikacijo dvigniti na raven, kjer bi različni strokovnjaki stopili z piedestala in bi povedali, da oni delujejo (na primer) na telesni ravni, toda da obstajajo še druge ravni, ki jih ne poznajo ali ne razumejo. Potem bi bolni poiskali še drugačno pomoč pri tistih, ki to obvladajo.


Se gre nadejati, da bo holističen pristop kdaj postal del uradne medicine?

Za časa življenja naše generacije se to verjetno ne bo zgodilo. Raven zavesti večine ljudi je na tako nizki ravni, da ne zmorejo in ne želijo drugačnih pristopov. Medicina naj opravlja tisto, kar zmore in za kar je poklicana. Nujno pa je, da spremeni svoj pristop in pove, da odpravlja simptome, da deluje skupaj z uradno psihologijo na telesni ravni in da ne zna in ne zmore zdraviti človeka. Jasno naj povedo, da ne obvladajo holističnega pristopa in začno sodelovati s tistimi, ki to znajo in so poklicani za to. Bilo pa bi zelo neresno in zavajajoče, če bi psihologija, ki se ukvarja z osebnostjo in ne z dušo kot individualno zavestjo, ki prihaja iz prejšnjih življenj, in se ne ukvarja z energijskimi blokadami, trdila, da razume človeka. Nekateri bolj napredni psihologi, ki se ukvarjajo s transpersonalno psihologijo, pa se že približujejo holističnemu pogledu na človeka. Zares bo potreben velik preobrat v razumevanju, da človek ni telesno bitje, ki s svojimi možgani razmišlja, ampak duhovno bitje, ki možgane uporablja kot dekoder informacij v biopolju, nakar te informacije uporabi v življenju in pridobivanju izkušenj skupaj s svojim znanjem, zaznavami s svojimi petimi čutili in vsem ostalim.


Pravite, da bi morali tudi znanstveniki, novinarji in mediji nasploh v svoje delo vključiti energije oziroma duhovni pristop. Kako bi bilo to videti v praksi?

Če danes ne veš, da je materialni svet iluzija – pri tem ne mislim, da ne obstaja, ampak da je samo mali delček frekvenčnega pasu celote, ki ga zaznavamo s svojimi čutili in pripomočki –, potem si že rahlo za luno. V preteklosti so znanstveniki, kot sta Tesla, Einstein in drugi, svoje raziskave izvajali na materialni, energijski in duhovni ravni. Kot da se je to znanje izgubilo, se današnji znanstveniki pogosto naslanjajo samo na izsledke, ki so merljivi. V pogovorih z znanstveniki, ki delajo za farmacevtsko industrijo, sem izvedel, da naročnik raziskav pogosto niti ne želi, da bi raziskovali v globino, holistično, saj jim to lahko pokvari njihove ekonomske interese. Kvantna fizika ima odgovore, ki so blizu holističnemu pristopu in danes lahko razloži večino energijskih in duhovnih pojavov, vendar se uradna znanost velikokrat ne zmeni za to. Razumljivo je, da če je nekdo postal znanstvenik in karierno uspešen na podlagi newtonske fizike, sedaj težko sprejema kvantno fiziko, saj bi morali napisati nove učbenike in začeti novo znanje predavati v šolah. Stara modrost pravi, da se svet korenito premakne naprej na grobovih starih profesorjev.

V praksi bi začel najprej pri novinarjih. Postaviti je potrebno prava vprašanja. Če bi ti bili bolj ozaveščeni, če bi si več upali in to sprejeli kot strokovni izziv, potem bi na primer pri intervjuju zdravnika, znanstvenika ali politika vprašali, kaj meni tudi o drugih pristopih, kako vidi svoje delo v okviru holističnega pristopa, kam njegovo delo spada v kontekstu dejstva, da smo ljudje telesna, energijska in duhovna bitja. In ali vključuje v svoje delo in raziskave tudi strokovnjake z mejnih znanosti. Tako bi ti začeli razmišljati širše, saj bi jih že sama njihova opredelitev prisilila, da začnejo razmišljati drugače.


Za kaj takšnega je potrebna tudi višja raven zavesti. Kako hitro lahko dosežemo slednjo, verjetno ne kar čez noč?

Uporabil bom metaforo s štirinadstropno stavbo, ki predstavlja štiri ravni zavesti. Tisti na najnižji ravni zavesti živi v pritličju in vidi svet iz svoje perspektive. Vsak naslednji pa vidi vse več in več, tako da tisti, ki je evolucijsko na najvišjem nadstropju, vidi svet kot nedeljivo celoto, lahko razume holističen pristop in ga tudi vključuje v svoje delo in delovanje. Doseženo raven zavesti prinesemo iz prejšnjih življenj, v tem življenju pa smo z izobraževanjem in razvijanjem veščin vse bolj ozaveščeni, vse boljši na svojem nadstropju, razvijamo se horizontalno. Lahko bi rekli, da če smo osel, bomo postali najboljši osel, nikoli pa ne dirkalni konj. Raven zavesti ni odvisna od izobrazbe. Za razvoj zavesti potrebujemo še, kaj drugega, vertikalni razvoj, kot so razne tehnike za dvig zavesti, na primer meditacija, razreševanje ujetosti v različne travme, odvisnosti in napačna prepričanja, razreševanje odnosov in seveda korenito spremembo pogleda na svet. Preskok se bo zgodil, ko bomo pripravljeni, vsekakor pa se to ne zgodi v nekaj letih ali desetletjih. Zanimivo je, da raven zavesti ne določa samo percepcije in sposobnosti, ampak tudi odnos in razumevanje sveta. Tisti na najnižji ravni zavesti vedno pomisli, da vse, kar naredi, mora biti dobro zanj, njegovo družino ali stranko … Tisti na višjih nadstropjih pa poleg širjenja percepcije in vse večjih sposobnosti vse bolj dojema, da smo neločljivi od celote in da mora biti vse, kar naredi, dobro zanj in za njegovo družino, stranko, državo, človeštvo, planet Zemljo, Vesolje.


Je mogoče preprečiti, da bi ljudje z nizko zavestjo zasedali visoke položaje?

Sam se zavzemam za to, da se ne borimo proti nečemu, kar želimo spremeniti, saj je to neučinkovito, ker tisto, kar napadamo, krepimo. Učinkovito je, da se borimo ZA nekaj, kar želimo, da bi bilo drugače. Politiki so samo rezultat naše skupne zavesti, koncentracija našega stanja duha in ravni zavesti. To dokazuje tudi največja koncentracija zlorab, podkupovanja, neumnosti in lažnih diplom ravno v politiki. Na primer politik, ki ga je demokracija, za katero definitivno nismo zreli, izvrgla na pomemben položaj, ker je član zmagovalne politične izbire, njegova raven zavesti pa je na prvem nadstropju, ima omejen pogled na svet. Najprej bo poskrbel zase in svoje okolje. Tega, da je treba gledati širše, holistično, pa zaradi nizke ravni zavesti, čeprav je morda izobražen, sploh ne zmore dojeti. Če ga ujamejo, ne bo odstopil, dokler ima pravno možnost dokazati, da je bil postopek nepravilen, da so proti njemu in še kaj. V naprednih državah takoj odstopi, pri nas pa ne, ker je takšna praksa. Če se malo igram, bi si želel, da imamo zdravstvenega ministra in njegove sodelavce, ki so na visoki ravni zavesti, kar samodejno vključuje tudi višjo raven inteligence in sposobnosti. Tako bi lahko na zdravstveno reformo pogledali z najvišjega nadstropja in se holistično lotili zadeve. Takrat pa bi v zdravstvenem sistemu dobili mesto zraven medicine tudi homeopatija, akupunktura, tradicionalne medicine in vse naravne medicine in metode. Več mesta in denarja bi namenili preventivi, ki bi se začela v vrtcih in šolah, na ministrstvih in v celi družbi. Bolj ozaveščeni vodilni, ki so zgled v družbi, učitelji, zdravniki, bi ozaveščali ljudi in sami delovali na ta način, zdravstveni sistem bi bil bolj poceni in na daljši rok bolj učinkovit. Mimogrede, ljudje smo lahko pametni, inteligentna pa je narava, absolutno, božansko. Stopnjo inteligence določa povezanost z naravo, absolutnim, božanskim. Možgani pa uporabijo to inteligenco, zaznavo s telesnimi čutili, znanje, izkušnje in veščine ter sposobnost procesiranja in uporabe tega v življenju.


Koliko nam lahko na poti pomaga duhovna empatija in kaj to sploh je?

Da bi dobili definicijo duhovne empatije, si bomo pomagali tako, da empatijo razdelimo na dva dela. Prvi del je v naših možganih tako imenovana kognitivna zaznava: z njo mentalno zaznamo in razumemo človeka in tisto, kar se mu dogaja. Drugi del je sočutje, v predelu srca, na srčni čakri: z njim človeka začutimo. Tisti, ki premorejo visoko stopnjo duhovne empatije, lažje opravljajo poklice, pri katerih delajo z ljudmi. Tisti, ki ne premorejo duhovne empatije, pa so lahko psihopati. Ker smo prej govorili o politikih, lahko psihopat na položaju zaradi nerazumevanja in ker ne čuti težav ljudi, ki jih bo njegovo dejanje prizadelo, naredi velike napake. Take primere smo že imeli v naši kratki zgodovini države, ko so odvzeli državljanstvo eni kategoriji ljudi, ko so odvzeli del pokojnine tistim, ki so si jo zaslužili v bivši državi, ko so pomagali zapreti velika podjetja, ne da bi se zavedali posledic za ljudi …


Če bi lahko ljudem dali samo en nasvet, kakšen bi bil?

Sprejmite dejstvo, da se vam vse dogaja, ker ste si to s preteklimi dejanji priklicali v svoje življenje. Zavedajte se, da nas vsaka izkušnja nekaj nauči, da ima vsaka bolezen sporočilo za vas in da imate moč narediti spremembo na boljše, vendar je najprej treba spremeniti miselnost.

 

V naši spletni knjigarni je na voljo nekaj čudovitih knjig Marjana Ogorevca.

 

Povzeto po članku, objavljenem v reviji Karma+, avtorice Lare Jelen.