Od strahu do moči

Tema o panični motnji, anksioznosti ali kakšrnih koli drugi motnji je prepovedana in pogosto tudi tabu tema. 

 

Prepričali smo se, da je izkazovanje naše ranljivosti šibkost. Strah nas je povedati kaj in kako se počutimo, vse to pa le zaradi tega, da bi bili sprejeti. Prav tako pa je govoriti o svojih travmah lahko zelo zastrašujoče.

Če spremenimo naš način razmišljanja, lahko na to našo »motnjo« gledamo kot na izkušnjo , ki se nam je zgodila in morda bi pogovor o tem pomagal tako nam kot tudi nekomu drugemu, ki si tega resnično ne upa.

S pogovorom in razbijanjem tabujev bi lažje opazili tudi simptome določenih motenj, jih lažje razumeli in se hitreje odločili za zdravljenje.
Bodisi kot samopoč ali pa bi si poiskali strokovno pomoč.

Na tak način bi si mnogi med nami lahko prihranili tudi leta trpljenja in se nebi več počutili tako zelo osamljene.

 

Ker napadi panike za vsakega posameznika, ki se z njimi sooča, predstavljajo nekaj grozljivega, velikokrat dramatično vplivajo na mnoga življenja.

In ker je v današnjih časih ta tema »tabu tema«, se pri mnogih ljudeh s panično motnjo razvije tudi agrofobija (strah pred odprtimi prostori) in sram pred pogovorom o tem. Živijo v večnem strahu ter popolnoma izolirani od okolice.

V takih  primerih nimamo veliko izbire in zato  tu najprej nastopi tehnika spoznavanja z napadi panike.  To je zelo pomemben prvi korak, s katerim se dejansko zavemo paničnih napadov, jih sprejmemo take kot so, sprejmemo vse, kar se v nas dogaja in šele nato lahko preidemo na tehnike premagovanja.

Ena najpomembnejših tehnik spoznavanja z napadi je samospraševanje.

S samospraševanjem se naučimo ocenjevati svoje misli in občutke z objektivnega vidika in na tak način začnemo ponovno prebujati čustva, ki smo jih nevede zatrli... Zavestno se moramo odločiti narediti spremembo.

Na samem začetku si (dostikrat pod prisilo) postavljamo bolj splošna vprašanja, medtem ko pri delu z lastno senco preidemo na mnogo globja, krutejša vprašanja, s katerimi pridemo bližje k vzroku pojavljanja samih napadov.

 

Na tesnobo lahko vpliva kar nekaj snovi in dokazano je, da nekatere med njimi povzročajo ali poslabšajo simptome depresije, anksioznosti, paničnih napadov in ostalih »motenj«. Velikokrat se ne zavedamo, da z uživanjem določenih snovi sami povzročimo navedene simptome, zato jih je treba iz jedilnika vsaj za nekaj časa popolnoma izločiti.

Sem v prvi vrsi spada kofein. Najdemo pa ga v kavi, čokoladi, čaju in tudi v nekaterih protibolečinskih zdravilih.

Potem je tu sladkor, ki se ne nahaja le v sladicah, vendar ga je možno zaslediti tudi v raznih solatnih prelivih, kosmičih, kečapu itd.

Sledijo nezdravi OH-ji, kot so  bel kruh, bela moka in te je potrebno nadomestiti z zdravimi,  polnozrnatimi OH-ji , kajti naše telo v vsakem primeru OH- je potrebuje.

Tudi alkohol je tisti, ki (kljub temu, da včasih mislimo nasprotno), lahko v trenutku sproži panični napad.

Poleg snovi, ki jih uživamo, pa so tu tudi florescentne luči. Te prav tako lahko sprožijo napade panike, kajti izpostavljenost nočni svetlobi vpliva na nekatere dele možganov, ki uravnavajo naše razpoloženje in vedenje.

Več pa najdete v knjigi: https://www.cangura.com/prednarocilo-od-strahu-do-moci-samoterapevtske-resitve-vodnik-prakticnih-nasvetov-z-vajami-in-motivacija-za-hitro-opustitev

Na voljo tudi delovni zvezek https://www.cangura.com/od-strahu-do-moci-delovni-zvezek

Avtor: Milena Lorber