Te zanima, kaj je ključ za dosego tvojih najbolj norih sanj?

Te zanima, kaj je ključ za dosego tvojih najbolj norih sanj?

Za vsako žensko z velikimi sanjami,
ki želi živeti izpopolnjeno, pristno
življenje brez stresa, izčrpanosti, občutka
manjvrednosti in brez uničenih živcev. To
je moje ljubezensko pismo zate.

 

V svoji drugi knjigi nam ženskam Romi brez nakladanja postreže z načrtom, kako ugotoviti, na kaj se osredotočati in na kaj ne. Razloži, zakaj pomeni pristajanje na vse in vsakogar, v resnici odrekanje stvarem, ki so zares pomembne – svojim ciljem, sanjam in lastnemu jazu.

 

Ključ za dosego tvojih najbolj norih sanj ni v njihovem zmanjševanju, pač pa v njihovem sprejemanju in opuščanju vsega, kar ti na poti do njihovega doseganja ne pomaga. Knjiga te bo naučila, kako:

  • spoznaš, kaj je zate res pomembno, da lahko opustiš vse, kar ti ne služi pri doseganju ciljev;
  • prepoznaš in sprejmeš svojo resnično vrednost kot skrbnica, partnerica in oseba, ki vsestransko raztura;
  • rečeš ne že milijonti prošnji otrokove učiteljice po doma pečenih dobrotah, ne da bi se ob tem počutila krivo;
  • postaviš meje, ki veljajo za sodelavce, prijatelje in sorodnike;
  • zapustiš strupena razmerja in dušo-uničujoče drame, ki jih spremljajo;
  • razviješ navade, ki dobro vplivajo na tvoj čas in energijo.

 

Ženske trpimo za nevarno in nekoliko izčrpavajočo boleznijo, imenovano nerealna pričakovanja. Z njo nas okužijo druge ženske, naši kritiki, naša kulturna zgodovina, glasovi v naših glavah in Instagram. Živimo z vcepljeno idejo, kdo bi naj bile, koliko bi morale doseči in kakšne moramo pri tem biti po videzu.

Vzgojiti moramo prijazne, pametne, nenevrotične otroke, na katere bomo ponosne in ki bodo koristni člani družbe. Razviti moramo donosno, izpopolnjeno in pomenljivo kariero. Negovati moramo cvetoča prijateljstva in biti družabne, aktivne ter vplivne članice družbe.

Vzdrževati moramo čist ter očarljiv dom, v katerem ni nobene navlake, in ohranjati zdravo telesno težo. In seveda obdržati korak z nenehno rastočim seznamom zahtev osebne higiene.

To epidemijo pomagamo širiti me same, ko se pretvarjamo, da je vse v redu. Spretno žongliramo in se trudimo obdržati vse žogice v zraku, med tem pa nam lasje vse bolj štrlijo iz fige, ker kljubujejo olju za lase. Šele ko se sprostimo, si priznamo, kako se v resnici počutimo.

Naše pravo počutje se pokaže, ko na Facebooku beremo članke o tem, kako se le še s težavo držimo pokonci, in jih komentiramo z ‚Jaaaaaaa!‘ in ‚Amen!‘. Ali ko se bežno pogledamo med zlaganjem špecerije v prtljažnik in hkratnim trudom, da se otroci ne bi pobili med seboj, ter poskušamo ob istem času opraviti še uspešen službeni klic. Ali ko se zasliši jok ob kozarcu vina in si povemo, kako se zares počutimo.

 

V stresu smo. Počutimo se kot zgube. Ne počnemo stvari, ki jih želimo. In utrujene smo. Zares prekleto utrujene.


Trudimo se imeti vse, a tega se lotevamo napačno. Vem, da je bila ta miselnost že brutalno zavržena, nekatere jo imenujejo celo mit. Tudi sama sem skoraj verjela, da je res tako. Pred leti, ko sem bila v svojih tridesetih, sem med gledanjem oddaje The Oprah Winfrey Show slišala mojo vzornico Oprah reči, da je nemogoče, da bi ženska dosegla vse. Pogovor je tekel o dolgotrajnih razmerjih, otrocih inkarieri. Ne morem se spomniti, s kom je govorila in kakšne so bile njene točne besede, a Oprah je nasprotovala ideji, da lahko ženska uspeva na vseh treh področjih.

Svoj uspeh je pripisovala temu, da nima otrok. To me je res zadelo, celo preganjalo me je. In spomnim se, da sem razmišljala: ,Ne, to ne more biti res. Zagotovo obstaja način, da imaš vse.‘
Morala sem ji dokazati, da se moti, ker nisem želela sprejeti miselnosti, da so moje sanje neuresničljive.

Izkazalo se je, da je bilo moje sanjsko življenje moč uresničiti. Trdo sem delala, da sem ugotovila, kako ga naj dosežem. Zadnjih deset let žongliram z zakonom, vzgojo dveh otrok, s pomočjo ostareli materi, z gradnjo 10-milijonskega posla, aktivnim udejstvovanjem v skupnostih, ki so mi všeč, vzdrževanjem zdravja in ohranjanjem iste številke kavbojk.
V tem času sem ugotovila, kako imaš lahko vse, ne da se ti ob tem povsem utrga. Veseli me, da lahko te ugotovitve zdaj delim s tabo.

Ugotovila sem, zakaj je ta miselnost na tako slabem glasu. Ljudje zamenjujejo imeti vse z narediti vse. Ne jaz ne ti ne moreva narediti vsega. Ne moreva biti vsem vse, se ravnati po ‚morala bi‘, imeti neskončnega seznama opravil, doseči, kar si želiva v dragocenem času, ki ga imava na tej Zemlji, ter ob tem biti sproščeni in spočiti. To ni mogoče.