Smernice Jesperja Juula

Sočutna vzgoja ima močen temelj v smernicah danes 69-letnega danskega družinskega terapevta Jesperja Juula, predavatelja in avtorja, ki je že štiri desetletja eden vodilnih avtorjev v razpravi o vzgoji otrok ter samosvoj in odločen zagovornik novih in boljših pristopov. Njegova prva knjiga Kompetentni otrok je svetovna uspešnica, prevedena v več kot 20 jezikov. Juulove teze in ugotovitve potrjujeta tako sodobna nevroznanost kot relacijska psihologija. Delo Juula najlepše povzame njegova izjava: »Vzgoja je 'učenje skozi preizkušanje' - vse dokler ne najdemo lastne poti. Otroci ne potrebujejo popolnih staršev, ki si ne dopustijo dvomov, temveč avtentične ljudi iz mesa in krvi, ki so zmotljivi, ki vedo, da so zmotljivi, ki si to upajo priznati in so se vselej pripravljeni razvijati in se učiti. Tudi od svojih otrok.«

 

Elementi sočutnega starševstva

Osebna rast

Sočutno starševstvo temelji na starševi osebni rasti. Tudi starš je nekdaj bil otrok, ki je v procesu odraščanja utrpel različne poškodbe in si zgradil obrambne mehanizme, da se je zaščitil. Vse te vsebine prinesemo s sabo v odraslo dobo, v vse svoje odnose in tudi v odnos z otrokom. Ena glavnih predpostavk v sočutnem starševstvu je, da je naš otrok naše ogledalo. Otrokovo neprimerno vedenje ter njegova nesposobnost spopadanja z najrazličnejšimi izzivi različnih razvojnih obdobij je pravzaprav odraz starševega nezavednega in nerazrešenega vzorca, ki ga nosi s seboj. Starševi vzorci iz otroštva so shranjeni v intrapsihični strukturi Notranjega otroka. Šele ko smo zmožni priti v stik s svojim Notranjim otrokom in začutiti njegovo bolečino, smo lahko sočutni najprej do sebe in nato do otroka. Zdravljenje ran iz otroštva pomeni, da postanemo sami sebi takšen Starš, kot smo ga potrebovali v otroštvu, a ga nismo imeli.

Zavestno partnerstvo

Trdno, srečno in izpolnjujoče partnerstvo je eden glavnih temeljev dobre vzgoje. Moški in ženska sta namreč najprej partnerja, šele nato oče in mama. Ob takšnem partnerstvu otrok dobi občutek varnosti in stabilnosti, ki sta ključni sestavini za zdrav otrokov razvoj. Oče in mama z medsebojnim odnosom določata, kakšno bo vzdušje v družini. Bo sproščeno, ljubeče in razumevajoče ali bo konfliktno in napeto? Otrok srka vase tako verbalno kot neverbalno komunikacijo med staršema in velika verjetnost je, da jo bo nezavedno prenesel na svoje partnerske zveze kot odrasla oseba.

Grajenje odnosa

Pomembnejše od same metode vzgajanja je odnos med nami in otrokom, iskanje nenehnega stika in bližine. Otrok se (med drugim) neprimerno vede takrat, ko ne čuti stika med nami in njim samim. Takoj ko najdemo način, da začutimo drug drugega, ko otrok ponovno začuti varnost, sprejetost in ljubljenost, se njegovo vedenje umiri in ponovno je pripravljen na sodelovanje. Pri grajenju odnosa z otrokom se potrudimo poiskati veliko skupnih trenutkov – pomembna je tako kakovost kot količina preživetega časa, pogovarjamo se iskreno, zavestno vzpostavljamo očesni stik, se objemamo in verbalno izražamo ljubezen, se smejimo ter smo radoživi. Humor, sproščenost in spontanost pomembno prispevajo k sproščenemu družinskemu vzdušju. Temelj sočutnega starševstva je povezovalno starševstvo, ki spodbuja odzivanje na otrokove potrebe, predvsem pa starše uči najprej poslušati same sebe in svoje občutke.

Izražanje čustev

Otroku, sebi ter drugim družinskim članom dovolimo čutiti in izražati vsa čustva, tudi jok in jezo, ne dopuščamo pa nasilja v smislu tepeža, grizenja, pljuvanja ipd. Tovrstno vedenje takoj ustavimo, hkrati pa se sprašujemo po vzrokih za takšno vedenje. Za vsako 'neprimerno' otrokovo vedenje namreč obstaja razlog; neprimerno vedenje je simptom. Ko nagovorimo, ubesedimo in pomirimo otrokove občutke, se samodejno umiri tudi njegovo vedenje.

Komunikacija

Pri komunikaciji z otrokom je pomembno, da izražamo svoja čustva. Govorimo iz sebe, česa si želimo, česa ne maramo, kaj potrebujemo. Poskušamo čim manj komunicirati iz značilne starševske pozicije, ki pridiga, svetuje, zapoveduje, podučuje, nerga, manipulira, preusmerja pozornost itd. Otrok ob sebi potrebuje avtentičnega, resničnega starša z resničnimi čustvi. Odrasli nismo samo pozitivni, srečni, veseli, nasmejani, ampak doživljamo tudi žalost, skrbi, strahove, jezo, nemoč, obup. Če smo otrokom sposobni priznati te občutke, jim sporočamo, da so ti občutki normalen del življenja in da pred njimi stoji oseba z vsemi svojimi nepopolnostmi vred in ne neka oddaljena, popolna starševska figura.

Ko postanemo sočutni starši, se zavedamo, da je poslušati otroka precej pomembnejša veščina kot pridiganje. Ko otroku resnično prisluhnemo, še zlasti v težkih trenutkih, otrok začuti, da nam lahko zaupa, in ob težavah se bo zatekel k nam, namesto stran od nas (k vrstnikom, drogam, alkoholu ...).

Meje in disciplina

Disciplina v sočutnem starševstvu ne pomeni kaznovanja in podrejanja otroka. Pomeni pa učenje. Učenje z ljubečim vodstvom in na lastnih napakah ter s podporo starša v težkih trenutkih. Če otroka vidimo kot bitje, ki se principov življenja šele uči, smo veliko lažje v poziciji učitelja in manj v poziciji moralizatorja ter sodnika. Postavljamo jasne osebne meje ter vzgajamo brez kazni in nagrad – kar ni enako permisivni vzgoji, saj je tukaj pomembno sočutno, vendar trdno in jasno postavljanje zdravih meja. Poskušamo iskati rešitve, s katerimi sta zadovoljna tako starš kot otrok. K iskanju rešitev spodbujamo najprej otroka, saj s tem povečamo verjetnost, da se bo dogovora držal, obenem pa pri njem spodbujamo kreativno reševanje problemov oziroma izzivov.

 

Nevroznanost

Številne raziskave na področju nevroznanosti in vzgoje dokazujejo, da imajo življenjske izkušnje v prvih letih otrokovega življenja izredno velik vpliv na strukturo njegovih možganov, tako na velikost kot tudi na vzpostavitev popolnoma različnih možganskih povezav. Znanstveniki so ugotovili, da je jok ob osebi, ki ji otrok zaupa, zdravilen. Nasprotno pa je pri otroku, ki doživlja veliko strahu in zapuščanja, močno aktiven del v možganih, zadolžen za boj ali beg. Takšen otrok se bo hitro vznemiril, prestrašil, lahko bo nasilen. Otrok, ki se počuti varnega, ljubljenega in sprejetega, pa je spontan, razigran, zaupljiv, odprt, nasmejan in se hitro ter z lahkoto uči življenjskih veščin. Po izsledkih znanosti torej življenjske izkušnje v prvih letih otrokovega življenja markantno vplivajo na strukturo njegovih možganov.

 

Ali smo dovolj dobri starši?

Ob vseh izzivih, s katerimi se srečujemo kot starši, lahko kaj kmalu trčimo ob dvom, ali smo dovolj dobri starši. Ob tem pomirja in osvobaja stavek, ki ga je moč zaslediti v vsebinah sočutnega starševstva: »Dovolj dobri starši naredijo tudi do 25 napak dnevno.«


V naši spletni knjigarni so vam na voljo tudi druge knjige Jesperja Juula.


Povzeto po članku, objavljenem v reviji Karma+, avtorice Tadeje Kern, predsednice društva Bindu.