KOZMOLOŠKA MODELA SVETA

Oglejmo si nekaj osnovnih idej, na katerih temelji naša zdrava pamet na Zahodu – naše temeljne predstave o tem, za kaj pravzaprav v življenju gre. Te ideje imajo zgodovinski izvor, njihov vpliv pa je veliko večji, kot se večina zaveda. Govorim o osnovnih prepričanjih o svetu, o prepričanjih, ki so vgrajena v naše sisteme logike in samo naravo jezika, ki ga uporabljamo.

Za te ideje bom uporabil besedo mit. Z njo ne želim nakazati na nekaj neresničnega, ampak na nekaj resnično mogočnega. Mit v tem smislu je podoba, ki jo uporabljamo za razumevanje sveta. V sedanjem trenutku namreč živimo pod vplivom dveh zelo mogočnih podob, obe pa sta povsem neustrezni za trenutno stanje znanstvenih spoznanj. Eden najpomembnejših izzivov danes je ta mita nadomestiti z ustrezno, zadovoljivo in smiselno podobo sveta, ki ustreza našemu dejanskemu izkustvu.

Dve temeljni podobi sveta, v okviru katerih delujemo že več kot dva tisoč let, sta v bistvu modela vesolja: keramični model in popolnoma samodejni model. Pa si najprej oglejmo prvega od njiju, torej keramični model.

KERAMIČNI MODEL VESOLJA

Keramični model vesolja izvira iz prve Mojzesove knjige, na kateri temelji osnovna podoba sveta tako v judovstvu kot krščanstvu in islamu. Ta pravi, da je svet stvaritev, ki jo je ustvaril Stvarnik – tako kot lončar oblikuje lonce iz gline ali tesar izdeluje mize in stole iz lesa. Ne pozabite, da je Jezus, Božji Sin, prav tako sin tesarja. Zato je naša podoba Boga podoba lončarja, tesarja, tehnika ali arhitekta, ki je vesolje ustvaril v skladu s svojim načrtom.

Bistveni pri tem prvem modelu vesolja je pojem, da svet sestoji iz stvari, prvobitne materije ali snovi. Tako kot lončar vzame glino in jo oblikuje po svoji volji, enako Stvarnik oblikuje vesolje iz teh temeljnih stvari. Vzame jih in iz njih naredi, kar koli si zaželi.

Tako v Prvi Mojzesovi knjigi Gospod Bog ustvari Adama iz prahu; oblikuje figurico iz gline, dihne vanjo in ta oživi. Glina postane informirana. Glina sama po sebi je namreč brez oblike in brez inteligence, zato jo lahko oživi in spametuje šele zunanja inteligenca – zunanja energija.

POPOLNOMA SAMODEJNI MODEL VESOLJA

Z razvojem zahodne misli je keramični model zašel v težave. Dolgo je zahodna znanost pod vplivom judovstva, krščanstva in islama domnevala, da obstajajo določeni naravni zakoni, ki jih je na začetku določil Stvarnik, torej tisti, ki je ustvaril vesolje. Zato smo mislili, da naravni pojavi potekajo v skladu z določenimi zakoni, ki so del načrta, tako kot pri natančno delujočem stroju, na primer vlaku ali tramvaju, ki ne zamuja. V 18. stoletju pa so zahodni intelektualci začeli dvomiti o tej ideji, zlasti o obstoju prvotne gonilne sile, univerzalnega arhitekta. Ugotovili so, da morda sicer obstajajo univerzalni zakoni, vendar to še ne pomeni, da je zanje potreben tudi njihov stvaritelj. Domnevo o Bogu so zato opustili in obdržali domnevo o zakonu, ker je mogoče napovedi podajati na osnovi vedenjskih zakonitosti vesolja. Znebili so se zakonodajalca in obdržali zakon.

In tako smo prišli do trenutnega pojmovanja vesolja kot mehanizma, nečesa, kar deluje po točno določenih mehanskih načelih. Newtonov pogled na svet temelji na biljardu: atomi so kot biljardne krogle, ki se zaletavajo ena v drugo pod predvidljivimi koti. Vedenje vsakega posameznika je tako le zapletena ureditev biljardnih krogel, v katere se zaletava in okoli premika vse ostalo. To je popolnoma samodejni model vesolja.

DRAMATIČNI MODEL

Obstaja pa še ena možnost. Morda smo del sistema, ki ne temelji na dveh prevladujočih mitih. Mogoče ne živimo v svetu, v katerem obstajamo kot nekaj ločenega od resničnosti. Kaj je torej alternativa keramičnemu in popolnoma samodejnemu modelu? Katero podobo bi lahko še uporabili?

Predlagam dramatično podobo. Naj bo svet drama, gledališka igra. Osnova vsake igre – vseh zgodb in zapletov – so skrivalnice. Temeljno vprašanje, s katerim bi se morali ukvarjati, je: Ali se vidite kot žrtev sveta ali kot svet? Če menite, da ste zgolj hoteno omrežje vašega živčnega sistema, verjamete, da ste v tej igri žrtev. Zato imate občutek, da je življenje nekakšna past, ki vam jo je vsilil Bog ali usoda ali vesoljski mehanizem, in življenje lahko živite kot ubogi mali jaz. Po drugi strani pa bi lahko v svojo opredelitev sebe vključili tudi tisto, kar naredite nehote. Opredelite se kot celoten mehanizem ‒ poganjate svoje srce, »proizvajate« svoje lase ‒ in nihče vam tega ne vsiljuje. Niste žrtev. To počnete vi. Morda ne znate razložiti, kako to delate, ker bi vam vzelo preveč časa, besede pa so dolgočasne in nerodne. Vseeno pa si lahko lastite svoje življenje in zadovoljni razglasite: »Jaz sem odgovoren.« Naj gre za komedijo ali tragedijo, zasluga zanjo gre vam.

To bi znala biti boljša osnova za nadaljevanje. Bistveno bolj radostna, koristna in zanimiva je. In veliko boljša kot to, da se imamo za nesrečne žrtve, grešnike ali kaj podobnega.

 

Zbirka Ven iz uma je požela uspeh vsepovsod po svetu, skozi leta pa je postala ena najbolje poslušanih serij Alana Wattsa vseh časov, ki je privlačila poslušalce iz vseh delov sveta.

Knjigo meseca Ven iz uma lahko delno prelistate in kupite tukaj!