ŽIVČNI SISTEM NA UDARU

Dejansko ste vi sami odgovorni zato, da premorete dovolj moči za spremembo navad in upočasnitev tempa svojega življenja. Če tega ne boste storili, vsi tvegamo, da bomo prisiljeni živeti na svetu, v katerem ljudje v svojem vsakdanu niso zavestni, kar vodi do nezavednega nasilja, ki izhaja iz sebičnosti posameznika in miselnosti ter mišljenja posameznih skupin ljudi.

Ker delujemo nezavedno, spominjamo na trop volkov, ki delujejo na animalistični način zaščite in varnosti, katerega žene strah. Človek se mora vprašati, ali nismo že na zelo dobri poti do tja. Ne glede na vse pa se lahko ljudje v tem trenutku spremenimo in se usmerimo v pravo zdravje ter resnično ljubezen, ki ne temeljita na povezovanju z določenimi ljudmi in skupinami ljudi. Takšno resnično ljubezen je doživel tudi Jezus, ki nas je učil, da moramo enako ljubiti svojega soseda in družino. Do te modrosti pa bomo prišli le, če bomo uporabili drastično metodo za upočasnitev živčnega sistema in njegove nenehne potrebe po tem, da ves čas nekaj počne, navade, na katero nas je priklenil nenehno napeti in tesnobni um.

 

SKRB ZA ZDRAVJE

Zasvojenost z gibanjem in neprestanim delovanjem uma nista nekaj novega, ampak so isto težavo že davno tega poznali tudi na Vzhodu, le da morda ni bila tako velika, kot je danes. In vendar so starodavne azijske kulture na stvari gledale drugače, kot nanje gledamo danes mi: razumeli so, da sta tako duševno kot fizično zdravje (in dobro počutje) utemeljena na mirnem in vrlin polnem življenjskem slogu. Neposredno so usmerjali pozornost na popolno sproščanje živčnega sistema, po čemer se uglasimo z nečim, kar je bistveno večje od nas samih, postanemo modri in se psihološko razsvetlimo.

 

STARODAVNA VZHODNJAŠKA ZNANOST ŽIVČNEGA SISTEMA

Duhovna pot budizma se je pojavila zaradi hrepenenja po popolni upočasnitvi živčnega sistema, ki prinaša resnično svobodo, kar se v sanskrtu imenuje nirvana – kar pomeni izumrtje, svoboda od trpljenja in nenazadnje brezpogojno večno resničnost, ki jo doživljamo kot razsvetljenje. Gavtama Buda je iskal metode za prakticiranje in filozofijo, ki bi v njem vzbudile nirvano. Šest let je živel asketsko in sledil strogim duhovnim praksam. Šele ko je bil že na koncu z močmi, si je končno privoščil nekaj mlečne juhe od mlade pastirice in se usedel pod slavno drevo Bodhi v mestecu Bodh Gaja v Indiji. Takrat se je popolnoma sprostil, ne da bi si moral za karkoli prizadevati. Njegova prvotna prizadevanja so bila brezplodna, ker se je razsvetljenja »lotil« podobno, ko mi kupimo poceni obleko. Kadar si še za karkoli prizadevamo, še vedno vznemirjamo um, takšen pogled na življenje pa izhaja iz nevednega pogleda na doseganje svojih ciljev na tem svetu.


AVTONOMNI ŽIVČNI SISTEM

Za psihološko in duhovno notranje delo ter transformacijo je ključnega pomena avtonomni živčni sistem, ki je nadzorni sistem, ki večinoma deluje nezavedno in uravnava telesne funkcije, kot so srčni utrip, dihanje, zenični odziv, uriniranje in spolno vzburjenje.

Avtonomni živčni sistem je sestavljen iz dveh vej, simpatičnega in parasimpatičnega živčnega sistema. Simpatični živčni sistem v nekaterih primerih velja za sistem »boj ali beg«, ker se aktivira v sili in mobilizira energijo. Simpatični živčni sistem aktiviramo takrat, ko smo v gibanju in ko prejemamo dražljaje preko čutil. Brez njega ne moremo nič. Parasimpatični živčni sistem pa nasprotno velja za sistem »počivaj in prebavljaj« ali »hrani in se razmnožuj«, ker se aktivira, kadar smo sproščeni. Aktivira se dejansko takrat, ko ne delamo popolnoma nič.

 

PRETIRANA STIMULACIJA

Vojna proti živčnemu sistemu je v samem bistvu pretirano stimuliranje simpatičnega in premajhno stimuliranje parasimpatičnega živčnega sistema. Ko stimuliramo samo simpatični živčni sistem, ne da bi aktivirali parasimpatičnega, se poveča verjetnost za kemično neravnovesje v možganih, ki nastopi, kadar ne živimo zdravo in uravnoteženo, zato se nas večina ves čas giba na meji psihološkega samomora. Ljudje bi morda na mojo izjavo porekli, da imajo vsak dan nekaj časa za sproščanje. Ampak ali se dejansko res sproščamo? Sodobni človek si pod sproščanje predstavlja sedenje pred televizijskim zaslonom ali računalnikom, igranje z mobilnim telefonom, klepetanje s prijatelji in podobno, kar to sploh ni. Dejansko takrat, ko vse to počnemo, še vedno stimuliramo simpatični živčni sistem, ne pa parasimpatičnega.

Če želimo dostopati do parasimpatičnega živčnega sistema, moramo popolnoma izklopiti in opustiti delovanje vseh čutil in mentalnih dejavnosti, kar sanskrt poimenuje pratjahara. Isti koncept je pomemben tudi v hinduizmu, daoizmu in še zlasti budizmu, ki pozna več praks meditiranja. Ne glede na to, ali gre za teravadski, mahajanski, vadžajanski ali zen budizem, imajo vse veje Budovih naukov isto rdečo nit: kako zelo je potrebno izstradati oziroma postiti svoj um, saj lahko le tako parasimpatični živčni sistem odigra svojo vlogo v psihosomatskem organizmu.

 

VIPAŠANA

Ena od bolj učinkovitih metod, katero naj bi učil Buda, je bila vipašana, ki je beseda v jeziku pali (v sanskrtu se imenuje vipašjana). Vipašana je kot šok terapija za živčni sistem, ki jo sestavljajo 10-dnevni tečaj odmika od vseh tuzemskih motilcev, več ur meditacije na dan, majhne porcije vegetarijanske hrane, spanje in popoln molk, kar ima na človeka izjemen vpliv. Med tečajem si ljudje končno dajo priložnost, da parasimpatični živčni sistem deluje brez vmešavanja simpatičnega živčnega sistema, ki bi ves čas iskal dražljaje. Tako veliko podzavestnih vsebin, ki 'spijo' v živčnem sistemu – vsebin, ki ženejo naše podzavestne odzive na svet –, pride na površje zavestnega uma, zato nam je dana priložnost, da končno razkrijemo in pozdravimo globoko ukoreninjeno pogojevanje.

 

Povzeto po knjigi Umetnost postenja uma, ki je na voljo tudi v naši spletni knjigarni.