Celjska knjiga

Če je katero od slovenskih mest zasidrano v našo zavest kot mesto zgodovine, potem je to Celje. To je resnična prestolnica srednjeevropskega fevdalnega imperija Celjskih knezov in hkrati m ito loški prostor slovenske književnosti s krutimi boji za oblast, dvornimi intrigami in osebnimi tragedijami, kakršna je zgodba o nesrečni Veroniki Deseniški. To je mesto, Iger so mednacionalni spopadi ob koncu devetnajstega stoletja pretresli Avstro Ogrsko monarhijo in povzročili padec vlade na Dunaju. Celje je mesto, Iger se je hkrati z odporom zoper okupacijo razdivjal strašen nacistični teror v mučilnicah zloglasnega Starega piskra in okrutnimi eksekucijami. Aje tudi mesto nesmiselnih komunističnih pobojev in represalij po koncu druge svetovne vojne. Zgodovina nekega mesta pa seveda ne pomeni samo prelomnih in za vse njegove prebivalce pretresljivih dogodkov, ampak pomeni tudi zgodovino mirnih obdobij, v katerih so ljudje živeli s svojo vsakdanjostjo in svojimi ljubeznimi in sovraštvi, veselji in žalostmi, pomeni zgodovino človeških življenj in osebnih zgodb. Te pa prinaša književnost. Celjska knjiga popisuje tako vrtince zgodovine, ki so šli skozi mesto ob sotočju Savinje in Voglajne, kakor življenja mestnih ljudi v normalnejših časih, razpira jih s književnimi stvaritvami, z zgodbami, eseji, s pričevanji, &i »odkrivajo široko paleto medčloveških odnosov, notranjih bojev, stisk in zmagoslav ja, lepote in sramote, zaničevanja in ponosa, sovraštva in ljubezni, položajev med življenjem in smrtjo, ki vznikajo in rasejo iz mesta, iz njegove prostorske danosti, njegovega prebivalstva in trajanja v času,« kot piše v spremni besedi njen urednik Bruno Hartman. Bralec, ki se je pripravljen tej književni paleti radovedno odpreti, bo v njej našel raznorodnost generacijskih pogledov, številne avtorje,
ki niso dovolj navzoči v naši skupni zavesti, predvsem pa obilje umetniške in človeške snovi, ki pomaga doživeti, prem is liti in razumeti minljivi čas, ki ga živimo....