V vrečki ni artiklov.
Česar nas niso naučili v šoli - Podjetništvo

Obstaja nenapisano pravilo: Ljudje z visoko izobrazbo imajo boljše službe in več denarja. Pa to res v večini drži? Poznate ljudi, ki imajo zelo visoko izobrazbo, vendar so finančno na dnu ali zgolj v povprečju, morda nimajo družine, so nesrečni…?

Poznate ljudi, ki NIMAJO dokončane niti srednje šole, pa so med najuspešnejšimi na svetu, so samozavestni, srečni, z lepo družino…?

Zakaj je temu tako? Zato, ker nas določenih zadev v šolah ne naučijo. Vendar so to bistvena področja v našem življenju (duhovnost, podjetništvo, partnerstvo, zdravje,…). In prav tu, ko bi najbolj potrebovali pomoč, smo prepuščeni sami sebi. Pojdi v svet in se nauči sam… V tem je vse lepo in prav, moramo biti samostojni v razmišljanju, vendar obstaja le ena velika težava.

V šolah nas NE učijo razmišljanja, ampak zgolj SLEDENJA in dobesedno “piflanja” nečesa, kar se jim zdi pomembno, ne glede na to, kdo smo mi kot osebnost.

Precej nas omejijo v razmišljanju in nas vkalupljajo. Za formalno izobrazbo je to recimo čisto vredu. Težava pa nastane, ko se NE ZNAMO sami naučiti določenih življenjskih lekcij, ne znamo kreativno razmišljati, ne znamo prav presojati, iskati rešitve in prave poti. Kot da bi nam vsa ta leta šolanja pomagali, da nam kreativni del možganov zamre.

In prav zato te knjige. Da vas vsaj malo napotijo v svet sreče, zadovoljstva, medsebojnega razumevanja, bogastva, družine … Predvsem pa ne pozabite: najbolj pomembno od vsega je, da se SAMI NAUČITE RAZMIŠLJATI in delovati kreativno. Ko to osvojite, boste kar naenkrat zmožni upravljati vsa področja življenja, če boste to želeli. Seveda ne bo vedno enostavno in da bodo prav tako prišle težave. A če znate takrat delovati kreativno, boste lažje našli pot iz njih.

Naš um ima neverjetne zmožnosti iskanja idej, rešitev, poti, ustvarjanja nemogočega… In res škoda, škoda, škoda, da nas celotna družba uči to omejevati: »Ne bodi pameten. Naredi, kakor smo ti naročili.«

Že s tem, ko nas učijo, kaj je normalo, kakšno vedenje se od nas pričakuje, kako moramo stopati po začrtani poti, kako se moramo vesti v šolah… Že s tem, ko so postavili enako lestvico za popolnoma vsakega učenca in ga glede na to lestvico ocenili, so nam pomagali, da uničujemo svoj kreativni um in zgolj sledimo navodilom: »Če pravilno odgovoriš na 90% vprašanj, dobiš 5«. In kaj je pravilen odgovor? To je tisti odgovor, ki so nam ga napisali v knjigi.

Nikjer še nisem videla, da bi učitelj rekel: »Sicer nisi povedal natančnih podatkov, a za kreativnost dobiš 5«.

Veste kateremu učencu bi jaz dala odlično oceno?

Bili smo v gimnaziji, se dnevno borili za dobre ocene, ne glede na to, koliko dejanskega znanja smo s tem pridobili. Imela sem prijatelja (isti letnik, drug razred), ki je imel izredne težave s postavljanjem vejic v spisih. Vedno jih je bilo krepko premalo. Kaj to, sploh jih ni bilo. In prav zaradi tega je vedno dobil slabo oceno, ne glede na to, da je resnično pisal odlične spise, za katere smo komaj čakali, da jih vsi preberemo… Nekega popoldneva pride do mene in mi reče, da so spet pisali spis….

»In, kaj misliš, si zdaj postavil dovolj vejic?«

»Sigurno jih je bilo dovolj!« Zanimivo, da je bil tako v to prepričan… In sem ga seveda vprašala (ženski firbec) kako je lahko tako samozavesten.

»Na koncu spisa sem napisal: ‘Gospa profesorica ne rabite brati spisa, zagotavljam vam, da je ODLIČEN. Samo vstavite še te vejice na potrebna mesta: ,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,, in napišite spodaj odl (5) Hvala.’«

Izvirnost, prisrčnost, ideja, samozavest, fant se je znašel… TO bi morali nagraditi. In če bi spodbujali take vrhunske ideje, bi se ljudje mnogo bolj znašli v tem kaotičnem svetu, saj bi vedno našli prave poti s svojim lastnim umom…

Še nekaj bi rada v začetku razčistila. Te knjige nikakor ne govorijo o tem, da šola, formalna izobrazba ni vredu, da ni potrebna. Nikakor ne. Želim pa opozoriti na težavo v našem razmišljanju, ko se popolnoma zanašamo na našo formalno izobrazbo.

»Tako so me naučili v šoli, tako je prav.« slišim mnogokrat od zaposlenih. Raje sprejmimo šolo kot nujno danost, kjer smo se naučili ogromno bolj in manj pomembnih podatkov, kateri so podani po sistemu, kako naučiti čimveč izredno različnih ljudi enake zadeve. Pisanja, branja, računanja…

In da sploh je možno podati ta znanja v razredih po 30, 40 otrok, je potreben nek sistem, nek red. Sicer to sploh ne bi bilo izvedljivo. In ta sistem je dosegel svoj namen (naučiti vsakega otroka teh osnov, ne glede na to kakšen je, kakšno osebnost ima in kaj si želi), je pa sproti za sabo pustil nekatera slaba dejstva, katerih se moramo zavedati, da jih lahko presežemo. Ta dejstva morda niso bila omejujoča v socializmu in še leta pred tem. So pa zagotovo uničujoča danes, ko smo v kapitalizmu, ko se merijo naši rezultati in ko je pomembno, da znamo RAZMIŠLJATI s svojo glavo. Sliši se enostavno, a le malokdo zna razmišljati s svojo glavo.

Izzivam vas: Znate nanizati 10 idej o eni stvari. Bi šlo? Poizkusite. Bodite kreativni. Napišite čim hitreje 10 idej, kako bi zaslužili 10.000 evrov v enem dnevu. Tri štiri zdaj…

Večini bo to težko. Majhnemu otroku ne bi bilo. On bi vam našteval cel dan in dajal ideje. Zakaj je to tako? Ker nas sama družba, šolstvo, država, mediji, starši… vkaluplja in nas želi vse čim bolj postrojene, enake. Ker tako nas je lažje kontrolirati (v pozitivnem in negativnem smislu). Delno je to dobro.

Slabo je pa v tem, da z leti v takem načinu življenja izgubljamo kreativnost, vse težje najdemo ideje. In to nas zagotovo ovira v življenju.

Nevede se hitreje počutimo nemočne, obupane, brez izhoda (seveda, če pa ne najdemo dovolj rešitev v trenutku). In če pogledate naokoli – a ni prav naša okolica, celotna družba v današnjem času nekako negativna, depresivna, »brezizhodna«? Jaz imam večkrat tak občutek. Ko grem kdaj sama na kavo v gostilno (ja, sem malo samotar), poslušam za sosednjimi mizami samo jambranje. Samo pritoževanje. Samo pomilovanje samega sebe. In ko podaš eno rešitev, predlog, dobiš v zahvalo izgovor. IN še izgovor vrh izgovora. Joj, kam smo prišli… Pa tako čudovito sposobnost razmišljanja imamo…

Najbolj zaskrbljujoče se mi zdi dejstvo, da večina ljudi po koncu formalne izobrazbe ne prebere niti ene knjige več v življenju!

Jaz si ne morem predstavljati take umske katastrofe stagniranja možganov. Po šoli sem šele ZAČELA brati. Zdaj preberem povprečno 2 knjigi mesečno. Mi vse zelo pomagajo? Neposredno morda ne. Mi pa širijo obzorja, odpirajo kreativni um, polnijo s pozitivizmom. Znanje naj bi se vsake 3 leta v svetu podvojilo. Torej bi bilo smiselno, da moramo zelo hiteti z nabiranjem znanja, da sploh ostanemo na nivoju, kjer smo danes in da nas drugi ne prehitijo. Sliši se kot tekma med ljudmi v znanju. Ampak ni tako hudo. Nikakor ne. V bistvu je v vsakem izmed nas neizmerna želja po stalnem napredku. In le tako se počutimo srečne.

Zato si zapomnite to zelo pomembno dejstvo: Šola ni enako izobrazbi. V šolo hodimo nekaj let, izobražujemo se celo življenje.

Še eno zadevo bi omenila, ko se pogovarjamo o širjenju obzorja, pridobivanju idej, izkušenj, zavedanju sveta… Potujte. Potovanja vam dajo ogromno. Ne vem zakaj in ne vem kaj je na teh ljudeh, ampak ponavadi se kar »zavohamo« tisti, ki potujemo. Nekaj je drugače. Ali samo dojemanje sveta, zavedanje pomembnosti hvaležnosti za to, kar imamo in kaj smo, ali pa so zgolj izkušnje, znanje o svetu in drugih kulturah tisto, kar te ljudi izpopolnjuje. In ko potujete – družite se z domačini, pogovarjajte se z njimi, poskusite se vživeti v njihov stil življenja. Ne bo vam žal.

978-961-269-875-1 https://www.cangura.com/media/catalog/product/cache/1/small_image/b0c758deab8348667aa0ba244803f14b/g/e/generosity.jpg 978-961-269-875-1
22 EUR 2020-07-13 Zaloga: Na zalogi
-4%

Česar nas niso naučili v šoli - Podjetništvo

Česar nas niso naučili v šoli - Podjetništvo Petra Škarja

Predstavljajte si to: punca vsa leta odličnjakinja, športnica šole, dobitnica mnogih zlatih priznanj, dejavna v dodatnih aktivnostih, podprvakinja v igranju klavirja, česarkoli se loti, je med najboljšimi … In kar naenkrat pride na prvo delovno mesto, v trženje finančnih produktov in doživi hud šok. Ne le, da ni najboljša, ni niti povprečna, ampak je krepko med najslabšimi tržniki v podjetju. Kako to? Pa saj je bila vsa leta najboljša med najboljšimi!

Vroča cena: 22,00 €

Prihranek: 1,00 € (4%)

Redna cena: 23,00 €

Podrobnosti artikla Česar nas niso naučili v šoli - Podjetništvo

ISBN 978-961-269-875-1
Leto izdaje 2012
Število strani 219
Dimenzije 15,5 x 21,5
Vezava Trda vezava
Izdal 5KA Izobraževanja
Avtor Petra Škarja

O avtorju Česar nas niso naučili v šoli - Podjetništvo

Petra Škarja

Petra Škarja

Petra Škarja je skodrana predavateljica s hecnim priimkom, zaljubljena v naravo in potovanja. Pri svojih rosnih 20ih letih je odprla svoj lastni S.P. in vedno iskala možnosti zaslužka, zanimivega dela, korektnega sodelovanja. Želim si le predavati, predavati, predavati … Zato organizira seminarje in delavnice, kjer vam lahko preda vse znanje, ki ga je že pridobila. 

Petrini dosedanji uspehi:

 - Soorganizatorka največjega dogodka za žensko podjetništvo v Sloveniji – 500 podjetnic (več na www.podjetnica.com)

- avtorica knjižne uspešnice Česar nas niso naučili v šolah

- organizirala že mnogo lastnih delavnic na temo izdelave spletne strani

v sodelovanju z mag. Lenjo F. Papp organizirala vikend seminar World changers Slovenia

- predavala na mnogih dogodkih o začetkih podjetništva (na TOP tržnikih, organizator Lisac&Lisac; v Mestu poslovnih diamantov; na delavnici Vse je v vaših rokah; v mnogih Mladinskih centrih po Sloveniji, na lastnih delavnicah in seminarjih ... )

Več o Petra Škarja

Napišite svoj komentar

Povprečna ocena
5
(0)
4
(0)
3
(0)
2
(0)
1
(0)
Vaša ocena
Cangura zlatnik Pridobite 100 zlatnikov za pisanje kvalitetnih komentarjev (opomba: komentarje bo potrjevalo naše uredništvo).