Citadela je Saint-Exupéryjevo posthumno delo, ki je bilo prvič objavljeno leta 1948. Kljub temu, da je v resnici nedokončano delo, velja za avtorjev pisateljski vrhunec, kar je za časa svojega življenja menil tudi pisatelj sam. Spomin na bivanje v Sahari je buril avtorjeve misli, zato je za kraj svojega razmišljanja v Citadeli izbral prav puščavo. V zgodbo urejena zbirka meditacij prinaša misli o življenjski poti posameznika in pomenu stvari, ki pa ga ni mogoče najti v opekah in kamnih, ki gradijo puščavsko utrdbo, pač pa v srcu in duši arhitekta, ki je o utrdbi sanjal in jo zasnoval. Delo je avtorjev poklon človeškemu duhu, pisan v obliki nagovora oziroma pridige, katere osrednja tema je citadela kot utrdba, grad, dom, v katerem bivamo. Avtor na moralni ravni obsoja vsakršen sistem, ki ima materialno blagostanje za edini cilj, in namesto tega poudarja, kako pomembno je »prebijanje«, duhovna rast. Saint-Exupéryjeva citadela je kot »notranje dvorišče«, ki ga vse življenje gradimo okrog nas.