KNJIGA MESECA - svetovna uspešnica Moč Zemlje + GRATIS dostava:)

V vrečki ni artiklov.

Darja Rojec

Z namenom, da pomaga drugim, ki so zboleli za rakom, je napisala knjigo z naslovom Pa jo imam z lastno izkušnjo bolezni. V knjigi Štirje letni časi govori o čustvih ob ponovitvi bolezni, o tem, kako se soočiti s partnerjem in postopkih zdravljenja v bolnišnici. V tretji knjigi, Nasveti in izkušnje iz prve roke, pa povabi bralca v naravo, da si s pomočjo nasvetov bolnikov sam pripravi zdravilni pripravek za dušo in telo ter spregovori o pomenu preproste in zdrave prehrane ter telovadbe v boju z boleznijo.

Darja Rojec

Pred skoraj 20-imi leti, pri 34-ih letih je Darja Rojec zbolela za najpogostejšo obliko raka, ki prizadene ženske – rakom na dojki. Prvi trenutki srečanja z mislijo o raku in hkrati strahu pred smrtjo so bili strahotni. Prihodnosti ni bilo, preteklost pa se je potopila v gost zamegljen oblak.  Po začetku terapij in operacije, sta se Darji Rojec volja in moč vrnili in pričela se je boriti. Za sebe, za njene otroke, za družino. Darja Rojec je želela biti z njimi in živeti.

Ob odstranitvi dojke in preventivno tudi jajčnikov, je Darja Rojec dobila okužbo z mesojedo bakterijo, streptokokom, ki je dobesedno požrla velik del trebušnih mišic in nastala je ogromna luknja. Darja Rojec se je borila bakterijo na eni strani in depresijo na drugi. 6-mesečno ležanje v bolnišnici z mnogimi zapleti in operacijami, skoraj smrtjo, je pustilo na Darji Rojec žalost in trpljenja. Zmagala je volja in po dolgem obdobju nestabilnosti je naposled njeno 42 kg težko telo pričelo pot k ozdravitvi doma med svojci. Darja Rojec se je težko znašla v novih okoliščinah, hči v puberteti, sin prvošolec, Darja Rojec pa je morala živeti z hudo meno, vročinskimi oblivanji in nihanji razpoloženja. Počutila se je kot 34-letna starka, s presušeno in izžeto kožo, izpadanji las zaradi zdravil, in depresijo, ki jo je počasi vlekla v črno luknjo. Ta bi jo lahko pohrustala za malico, če se ne bi v določenem trenutku zavedla posledic hude depresije in se obrnila na zdraviteljico, naravo. Njeno okrevanje  fizičnega in psihičnega zdravja lahko opiše kot simbiozo z naravo. V njenem objemu se je Darja Rojec lahko jokala brez slabe vesti, da mori druge okoli sebe, lahko se je jezila in si počasi pridobivala ravnovesje v telesu. Majhne zmage so Darji Rojec dajale moč in vlivale upanje njeni razvrvani duši, ki je skoraj klonila pod pritiski nihanj v razpoloženju.

Darja Rojec si je želela , da bi zopet lahko hodila v službo. Invalidska komisija jo je ocenila kot fizično nezmožno za 8-urni delovnik. Darja Rojec se je uprla sklepu in dogovorili so se za poskusni 4-urni delovnik in 4-urno invalidnino. V službi na delovnem mestu v laboratoriju se je Darja Rojec vedno počutila zelo dobro. V krogu svojih kolegov sodelavcev se je počutila varno in sprejeto. Stali so ji ob strani ob diagnozi, med bivanjem v bolnišnici in ko se je vrnila na delo, so ji pomagali  in jo spodbujali. Direktor in neposredni vodja so spremenili obseg njenegaga dela in izločili iz njega vsa nevarna in težja dela. Bližina delovnega mesta in Onkološkega inštituta sta Darji Rojec dala občutek varnosti, da lahko ob morebitnem poslabšanju stanja v minutah odidem na pregled. Zavedala se je prednosti, ki jo je imela in zdravstveno stanje se ji je vsak dan izboljševalo. Kljub večkratnim odpiranjem oken zaradi napadov vročine, se sodelavka ni nikoli pritoževala, s sproščenimi pogovori s sodelavci je Darja Rojec izgubila sram in strah pred prsno protezo, ki se je ob malo bolj odprti majici pokazala. S popolnostjo lahko reče, da ji je k boljšemu zdravju pripomogel pozitiven odnos sodelavcev ob vrnitvi na delo po raku dojke. To je brez pritiskov in šikaniranj. Imela je srečo, da sem bila v tistem času, s takimi sodelavci.

Deset let je Darja Rojec delala takšen 4-urni delovnik. Spreminjal se je čas, spreminjali so se odnosi med ljudmi. Njeni sodelavci so počasi odhajali v pokoj in prihajali novi, mladi, perspektivni in zagnani ljudje. Privatizacija podjetij je naredila nove kapitaliste, ki pa vedno nimajo posluha za invalide in bolne. Potrebna je samo polna izraba človeškega duha in moči in čim večji doprinos denarja. In naenkrat izgine prijaznost sodelavcev, želijo, da iz sebe iztisneš zadnje sokove moči in jih ne zanima, kako zahrbtna in večpotezna je bolezen z imenom rak. Ne zanima jih, če ne zmoreš. Moraš! Sicer si odpuščen.

Čeprav na sebi Darja Rojec ni čutila tako močnega vpliva novih šefov, na delo ni bilo več lepo prihajati. Čeprav se je znala potegniti za sebe in to tudi povedati, so jo včasih majhne stvari spravile v jok, povzročale depresijo, ki se je zopet zbudila in ji jemala zdravje. Ko zjutraj več ne moreš na delo, ko veš, da te ne bo nihče več razumel, če nečesa ne moreš, ko začneš pozabljati stvari zaradi  pritiskov, se je potrebno zamisliti, kam to pelje. Zatočišče je Darja Rojec zopet poiskala v naravi in ko je v solzah pristala pri zdravniku, je vedela, da je prišel čas za spremembo. Darja Rojec ni želela pristati na antidepresivih in postajati nezmožna za normalno življenje. S kliničnim psihologom sta vložila vlogo za 8-urno invalidnino. Po testih in pregledih so ji odobrili vlogo. Tako so jo invalidsko upokojili in počasi se je načeto zdravstveno stanje začelo obnavljati.

S spremljanjem in spoznavanjem  svojega telesa je Darja Rojec začutila, da z njo nekaj ni v redu. Prisluhnila je znakom, ki ji jih je telo sporočalo in začutila raka na drugi dojki, še predno  ga je zatipala. V boj se je podala bolj izkušena, jezna in odločena, da nasprotnika zatrem. Sporočilo vsem bolnikom, ki so se znašli v labirintu boja z rakom je, da se naj za svoje pravice borijo in vztrajajo pri svojih odločitvah, če je le možno. Splača se potruditi, saj je življenje kljub preprekam in preizkušnjam, lepo.

Naraščajoče Padajoče
po strani

Naraščajoče Padajoče
po strani