Dne 31.08.1950 je znani slovenski glasbenik Bojan Adamič na Bledu ustrelil v hrbet prijatelja svoje ljubice Brede Kruh, Zdravka Rusa. Zdravko Rus je bil nečak ustanovitelja OF Josipa Rusa.

Bojan Adamič, dolgoletni aktivni sodelavec UDBE, je za zločin obsojen pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani na pogojno kazen v trajanju enega leta.

Mehka vezava, 14,8x21 cm, 354 strani

Njegova peta zaporniška in skupno 12. knjiga ima naslov Dirigent s pištolo in govori o uglednem slovenskem dirigentu, mojstru zabavne in filmske glasbe Bojanu Adamiču.

»Oktobra 2009 sem od dragega prijatelja iz Amerike dobil elektronsko pošto, v kateri mi je med drugim pisal, da ne mara Adamiča, ki je na Bledu umoril fanta in mirno dirigiral naprej, kot da se ni nič zgodilo. Prav tiste dni sem v časopisu prebral, da je Zveza slovenskih godb podelila zlate, srebrne in bronaste medalje Bojana Adamiča. Na nekaj naslovov sem poslal kratko vprašanje o umoru. Dobil sem skope odgovore, da so sicer nekaj slišali, da pa je bila to vedno tabu tema, v katero si nihče ni upal dregniti. Potreboval sem več kot pol leta, da sem zbral dokumente. Nihče ni o tem nikoli zapisal niti besede. Prvo informacijo sem našel v knjigi Udba avtorja Sajovica, ki je zapisal, da je Bojan Adamič ustrelil Zdravka Rusa. Najprej sem šel v Arhiv Slovenije, da bi poiskal Adamičeve in Rusove dosjeje. V arhivu so mi zagotovili, da o njiju nimajo nobenega dokumenta, imajo pa Udbin spis o Zdravku Rusu st., očetu ubitega Zdravka Rusa. Kopiral sem spis v celoti in med prebiranjem odkrival medvojno dogajanje na Bledu in v okolici: veliko besed o Begunjah, nemški kontraobveščevalni dejavnosti, pomoči partizanom, življenju ljudi med okupacijo,« pripoveduje Leljak, ki je dojel, da je bil ubiti Zdravko Rus nečak Josipa Rusa, soustanovitelja OF, člana predvojne zveze Sokol in v obdobju umora podpredsednik predsedstva FLRJ. 
Sin in oče Zdravko sta nanj naredila poseben vtis; iz zapisnikov zaslišanj naj bi bilo videti, da sta bila odločna. Oče je za svoje sinove storil vse in nikoli ni pokleknil pred okupatorjem ali novo komunistično oblastjo. Z njima je menda sodeloval le toliko, da je preživljal ženo in tri otroke, Zdravka, Boruta in Jerka. 

»Razmišljal sem, da bi zgodbo napisal kot roman. Ob branju vseh listin pa mi je postajalo vse bolj jasno, da so zapisniki Udbe zelo posebni, poučni in zgodovinsko trdnejši od nekakšne zgodbe, ki bi ji ljudje verjeli ali pa tudi ne. Medtem sem na pokrajinskem arhivu v Ljubljani odkril tudi kazenski spis K 512/50 Bojana Adamiča. V njem je vse: ovadba, obtožnica, zapisniki o zaslišanju prič, zapisnik o glavni obravnavi, sodbe. Pogledal sem tudi v posvetovalni zapisnik senata okrajnega sodišča, ki je Adamiča na prvi stopnji obsodil na eno leto zapora zaradi uboja iz malomarnosti,« pravi Leljak, ki je poizvedoval tudi o vseh, ki so bili zaslišani kot priče dogodka. Žal ni več nikogar med živimi. Brat Zdravka Rusa, primarij dr. Borut Rus, živi na domačiji Rusovih na Bledu, vendar pa ni bil priča dogodku. Na dan umora je bil na Triglavu, na Bled je prišel dva dni po bratovi smrti. Takrat se je vključil v preiskavo in se zelo trudil, da bi Adamiča pripeljali pred sodišče. 
Bojan Adamič je od leta 1943 vodil partizanski orkester, 31. 8. 1950 pa naj bi v hotelu Toplice na Bledu kot 38-letnik spoznal 18-letno dekle Zdravka Rusa in ji začel dvoriti. Med njim in dirigentom je zato nastal spor, ki pa naj bi se končal z usodnim strelom iz pištole
Knjiga je dokumentarna, objavljeni so zapisniki prič, zapisniki glavne obravnave, sodbe - torej vse kar sodi v sodni postopek. Zdelo se mi je, da je takšen pristop knjigi edinole pravilen, da bo bralcem prepuščeno, da sami sodijo o krivdi Bojana Adamiča.