Franc Živič se je rodil 22. avgusta 1939 v Globokem pri Brežicah, očetu krojaču in materi gospodinji. V družini je bilo osem otrok in življenje je bilo vse prej kot lahko. V njegovih najnežnejših otroških letih je pri nas divjala vojna in kot dveleten otrok je bil skupaj z družino izgnan v Šlezijo. Ko bi se moral brezskrbno igrati z vrstniki, je okoli sebe gledal puškine cevi, zaznaval strah in stisko ljudi, poslušal tuj jezik, ki ga ni razumel. Bil je občutljiv otrok in venomer bolehen, zaradi bolezni so mu izpadle trepalnice, zalivali so ga z ribjim oljem, da bi vendarle preživel. Pa je preživel, vrnil se je v domovino, v rodno vas, kjer je začel hoditi v šolo, in ga je Tominčeva Ivanka, ravnateljica, navdušila za branje. Po končani osnovni šoli se je šel učit za mehanika, v šolo je hodil v Ljubljano, jo z odliko končal in se zaposlil na domačem Agroservisu, kjer je dočakal upokojitev. Vmes je odslužil dveletni dolg domovini – v Tuzli in v Sarajevu. Ustvaril si je družino in s trdim delom, poleg službe je imel še popoldansko obrt, je uspel postaviti družini lastno streho nad glavo.

Iz življenjskih tegob, ki jih ni bilo malo, se je reševal z delom in branjem knjig, preko katerih je potoval po vseh kontinentih in ki so v njegovem spominu močno zasidrane. Ko je izgubil življenjsko družico, se je uspel izmakniti samo-pomilovanju tako, da je začel pisati pesmi. Vanje je polagal koščke svoje ranjene duše in si jo tako zdravil. Ko se je vključil v KD Žarek Brežice, je še sramežljivo in nekoliko stežka pustil prebirati svoje pesmi. Sedaj je član literarne sekcije Beseda pri KD „Franc Bogovič“ Dobova in pod tem okriljem mu je tudi uspelo priti do pesniškega prvenca Pesmi mojega življenja (2007).