V vrečki ni artiklov.
Etika v kuhinji: ali je prav jesti živali?

»Načeloma se vsi strinjamo, da je napačno povzročati živalim »nepotrebno« trpljenje in smrt. Kako torej lahko upravičimo dejstvo, da vsako leto ubijemo milijarde kopenskih živali in rib za hrano? 

Najboljši izgovor, ki se ga lahko domislimo za nepredstavljivo količino trpljenja in smrti živali, je, da so okusne. Uživamo v okusu hrane živalskega izvora. Toda, ali se to razlikuje od zagovora ljubitelja pasjih bojev, ki pravi, da pasje boje upravičuje njegov užitek ob gledanju? Ta knjiga pokaže, da med navedenima stališčema ni nobene razlike, vsaj ne v moralnem smislu.«  

Avtorja trdita, da če pripisujemo živalim moralno vrednost – če zavračamo idejo, da so živali stvari – potem je dobro, da v skladu z lastnim prepričanjem ne uživamo več hrane živalskega izvora. To je seveda večini ljudi težko narediti čez noč, ampak korak za korakom pa je to veliko lažje dosegljivo. Rastlinska prehrana ni v nobenem pogledu »skrajna«, pač pa je skrajen razkorak med tem, kar pravimo, da verjamemo, in našim ravnanjem, kar zadeva živali.

Mnogim med nami je neprijetno razmišljati o živalih, ki končajo na naših krožnikih. Morda smo že pomislili, da bi nehali jesti hrano živalskega izvora, vendar so nas ustavili številni izgovori. Avtorja raziščeta 39  izgovorov, ki sta jih slišala kot dolgoletna vegana. Posebej obdelata vsak izgovor in pojasnita njegovo nesmiselnost. Brez žargona ali zapletene teorije predstavita jasno, zdravorazumsko razmišljanje o etiki odnosa do živali.

O AVTORJIH: 

Gary L. Francione je ugledni profesor prava in filozofije na pravni fakulteti Rutgers (Rutgers University School of Law). 

Anna Charlton je izredna profesorica prava na pravni fakulteti Rutgers. Med letoma 1990 in 2000 je ustanovila in skupaj z Garyjem L. Francionejem vodila Rutgers Animal Rights Law Clinic.

ODLOMKI IZ KNJIGE:

Je veganska prehrana res skrajna? 

V resnici je skrajnost jesti razpadajoča trupla, zatem mleko, namenjeno mladičem druge življenjske vrste, in pa neoplojena ptičja jajca. Skrajnost je imeti nekatere živali za družinske člane in istočasno zabadati vilice v trupla drugih živali. Skrajnost je misliti, da je moralno sprejemljivo povzročati trpljenje in smrt čutečim bitjem, zgolj zato, ker so »dobrega okusa«. Skrajnost je reči, da se zavedate, da ni mogoče moralno upravičiti »nepotrebnega« trpljenja in ubijanja, potem pa dan za dnem nadaljujete s popolnoma nepotrebnim izkoriščanjem živali. Skrajnost je spodbujati otroke k ljubezni do živali, ob tem pa jih učiti, da lahko tiste, ki jih imajo radi, tudi prizadenejo. Otroke učimo, da je ljubezen združljiva z nasiljem. To je huda skrajnost in to je tudi zelo žalostno. Skrajnost je govoriti, da imamo radi živali, ob tem pa še naprej jesti njihove trupe in izločke.

Ko smo bili še otroci, je večina med nami z grozo dojela, da jemo živali – bitja, ki smo jih imeli vsaj načeloma radi. Da bi nas pomirili, so nam starši povedali to ali ono zgodbo: na primer, da Bog hoče, da jemo živali, ali da bi brez živil živalskega izvora oslabeli in zboleli. Tako smo se s tem sprijaznili in še naprej jedli živali. 

Če v živali, vzrejeni za hrano, uzremo posameznika – zlasti če žival trpi ali je v nevarnosti –, se odzovemo prav tako, kot bi bila ogrožena pes ali mačka. Prava ironija! Na primer, nedaleč od kraja, kjer živiva, je krava padla v ribnik in obtičala v blatu. Policisti in gasilci so ves dan, ki je bil sicer dela prost praznik, reševali kravo. Če ti gasilci in policisti na praznični dan ne bi reševali krave, bi se najverjetneje udeležili zabave s peko na žaru, kjer bi pekli kravja trupla. Toda, ko so se znašli iz oči v oči z nemočno kravo, so se odzvali ravno tako, kot če bi se znašel v stiski pes. 

Imamo jasne dokaze, da človek za optimalno zdravje ne potrebuje živil živalskega izvora. Če bi bilo naše telo res zasnovano za prehranjevanje z njimi, bi tisti, ki jih ne jemo že desetletja, morali trpeti zaradi slabega zdravja. Vendar ni tako. Prav dobro nam gre. 

Razen ekonomičnosti proizvodnje, zakoni za zaščito živali, ki zahtevajo »humano« ravnanje, v resnici niso namenjeni živalim. Namenjeni so ljudem, da bi se ti bolje počutili ob uporabi živali. Tako se lahko tolažijo s predstavo, da živinorejci in ostali v proizvodni verigi »humano« ravnajo z živalmi. Bodimo jasni: zakoni, ki zahtevajo »humano« ravnanje, dopuščajo mučenje…  Živalske farme niso nič drugega kot velika taborišča s prostori za mučenje.

Vsak študent prvega letnika prava vam lahko pove, da po določilih kazenskega prava ni pomembno, ali sami pritisnete na sprožilec ali za to najamete nekoga. V obeh primerih ste krivi umora. Dejstvo, da plačamo drugim za povzročanje trpljenja in smrti živali, nas ne reši moralne odgovornosti.

 Ampak…  prehranjevanje z živili živalskega izvora je tradicija

Tradicija. Kadarkoli slišite to besedo, ko nekdo v debati zagovarja svoje stališče, ste lahko prepričani, da ta človek nima nobenega tehtnega argumenta. Isti anti-argument uporabljajo za obrambo bikoborb. Če denimo v Španiji kritizirate bikoborbe, njihovi zagovorniki vpijejo na vas, da je to spoštovana tradicija. Znova smo pri vprašanju: kaj to pomeni? To pomeni, da ljudje že dolgo časa mučijo bike za zabavo. Namesto da bi ljudje obžalovali, da se nekaj moralno spornega dogaja že mnogo predolgo, z argumentom tradicije sporočajo: to počnemo že dolgo časa, zato lahko še malo nadaljujemo. 

Ampak… ali ni moja hrana stvar moje izbire?  

 Prehranjevanje z živili živalskega izvora je lahko »izbira« le toliko časa, dokler vam družba dopušča početi stvari, ki so očitno in nesporno zgrešene z moralnega vidika. Ni mogoče moralno upravičiti prehranjevanja z živili živalskega izvora. Drugače povedano, nima smisla reči, da je po našem prepričanju moralno zgrešeno povzročati nepotrebno trpljenje živalim, in v isti sapi trditi, da je povzročanje nepotrebnega trpljenja živalim zgolj stvar naše izbire. 

 Ampak… živali jedo druge živali

Nekatere živali resnično jedo druge živali. O tem ni dvoma. Toda kakšno vlogo ima to pri razmisleku, ali naj mi jemo hrano živalskega izvora? To je retorično vprašanje. Odgovor je jasen: to nima nikakršne vloge.  Živali počnejo vse vrste stvari, ki jih ljudje nimamo za sprejemljive. Na primer, psi se iztrebljajo in spolno občujejo na ulici. Ali to pomeni, da bi morali slediti njihovemu zgledu, ali da bi bilo pasje obnašanje opravičilo za ljudi, ki bi to sami počeli?

Ampak… ljudje smo na vrhu prehranjevalne verige

Kakšne prehranjevalne verige? Ta pomislek je samo drugače postavljeno vprašanje, ali naša moč in zmožnost za izkoriščanje živali moralno upravičujeta, da to res počnemo. Takoj bi uvideli težavo, če bi kdo izrazil ta pomislek v človeškem okviru. Na primer, nekoč so trdili, da so belopolti prebivalci zahodne Evrope po naravi več vredni od Afričanov, ker so jih bili sposobni zasužnjiti. V resnici ne obstaja nikakršna »prehranjevalna veriga«. Ta pojem smo si izmislili, da bi bilo naše izkoriščanje živali videti utemeljeno v naravnem svetu. Izjava, da smo ljudje na vrhu prehranjevalne verige, je enaka izjavi, da smo sposobni zatirati in izkoriščati vse druge življenjske vrste na planetu. To je morda res, vendar nima nobenega pomena z moralnega vidika.

Ampak… kaj pa Hitler? Bil je vegetarijanec.

Ne, ni bil.  Ljudje želijo s pomislekom o Hitlerju nekako vzpostaviti neprijetno povezavo: Hitler kot sinonim zla je bil vegetarijanec (v resnici ni bil!). Zato je pametno zavrniti vsako značilnost, povezano z njim, če nočemo tudi sami postati hudobni. Ampak Hitler se je tudi umival. Torej, ne bi se smeli umivati, ker nočemo biti kakor Hitler. Nosil je tudi oblačila in pil je vodo. Če nočemo biti kakor Hitler, ne bi smeli nositi oblačil in piti vode. A ne delajmo si skrbi zaradi nečesa tako nebistvenega, kot je potvarjanje zgodovinskih dejstev. Skrita misel v ozadju omenjenega pomisleka je, da je Hitlerja tako skrbelo za živali, da je podcenjeval ljudi in je zato počel z njimi strašne stvari. Torej, če skrbite za živali, podcenjujete ljudi in boste z njimi počeli strašne stvari. Zato še naprej jejte hrano živalskega izvora! Če pustimo ob strani očitno absurdnost takšnega gledanja, se spomnite, da je Josip Stalin dal ubiti milijone ljudi, enako tudi kitajski predsednik Mao. Oba sta jedla hrano živalskega izvora. Tudi kamboški diktator Pol Pot, japonski cesar Hirohito, belgijski kralj Leopold II. in španski general Francisco Franco so odgovorni za strašna grozodejstva. Vsi so jedli hrano živalskega izvora. Torej, če resno verjamete, da boste zaradi vrste hrane, ki jo uživate, prej postali množični morilec, vas svariva pred hrano živalskega izvora zaradi dejstva, da so praktično vsi krivci za množične zločine proti človeštvu jedli hrano živalskega izvora. 

Ampak… tudi rastlinam povzročamo bolečino, ker jih jemo!

Čemu bi se pri rastlinah razvila značilnost, s katero si nimajo kaj pomagati. Če bi rastline čutile bolečino, ne bi mogle glede tega ničesar storiti. Lahko bi samo trpele bolečino, kajti rastline ne morejo steči stran. 

Ampak… prestar sem, da bi postal vegan

Nikoli niste prestari, da bi naredili nekaj, za kar mislite, da morate narediti. Starost ni nikoli sprejemljivo opravičilo. Pomislite na podoben primer s področja človekovih pravic. Ali bi kdo, ki je dojel nemoralnost rasizma, rekel prestar sem za spremembo? 

KAZALO: 

I. Vsi smo Michael Vick: naša moralna

  • shizofrenija. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21
  • Se spominjate Michaela Vicka?. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21
  • Težava: vsi smo Michael Vick. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 24
  • Plačati nekomu, da opravi umazano delo. . . . . . . . . . . . . . 31
  • Z moralnega gledišča ni razlike med mesom in
  • drugimi živili živalskega izvora. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35
  • Se spominjate Mary Bale?. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38
  • Razen psov in mačk. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .40

 

II. »AMPAK …« Razni pomisleki in zakaj

  • so neveljavni. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 45
  • Ampak… od kod dobite beljakovine?. . . . . . . . . . . . . . . . . 46
  • Ampak… ali bom dobil zadosti železa,
  • če ne bom jedel mesa?. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 47
  • Ampak… ali bom dobil zadosti kalcija, če ne bom
  • užival mleka in drugih mlečnih izdelkov?. . . . . . . . . . 48
  • Ampak… ali bodo moji otroci dobili dovolj joda? . . . . . 50
  • Ampak… slišal sem za nekoga, ki je zbolel, ko je
  • nehal jesti živila živalskega izvora. . . . . . . . . . . . . . . . . . 51
  • Ampak… ali ni Bog zapovedal jesti živali? . . . . . . . . . . . . 54
  • Ampak… ali ni »naravno« jesti živila
  • živalskega izvora?. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60
  • Ampak… kaj če bi vsi jedli samo rastlinsko hrano?
  • Ne bi bilo dovolj zemlje za pridelavo hrane!. . . . . . . . 63
  • Ampak… kaj če bi bil na smrt sestradan
  • na samotnem otoku?. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 67
  • Ampak… kaj bi se zgodilo z vsemi živalmi,
  • če jih ne bi pojedli? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73
  • Ampak… kaj bi se zgodilo z biodiverziteto?. . . . . . . . . . . 74
  • Ampak… kako je z njihovo pravico do življenja?. . . . . . . 75
  • Ampak… kako je s pravico živali do razmnoževanja?. . . 77
  • Ampak… te živali smo vzredili zato, da jih bomo
  • pojedli; zato so tukaj. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 78
  • Ampak… živali, vzrejene za hrano, ne trpijo toliko
  • kot psi med boji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 79
  • Ampak… ali živali občutijo bolečino enako kot ljudje?. . 82
  • Ampak… ali ribe res čutijo bolečino?. . . . . . . . . . . . . . . . . 85
  • Ampak… ali nimamo zakonov, ki zahtevajo
  • »humano« ravnanje z živalmi?. . . . . . . . . . . . . . . . . . . 86
  • Ampak… kaj če bi bolje ravnali z živalmi,
  • ki jih gojimo za hrano?. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 92
  • Ampak… kaj če bi z živalmi, rejenimi za hrano,
  • ravnali tako kot z domačimi ljubljenčki? . . . . . . . . . . . 96
  • Ampak… ali ne bi bilo treba najprej poskrbeti
  • za človekove pravice?. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 104
  • Ampak… kaj pa Hitler? Bil je vegetarijanec.. . . . . . . . . . 107
  • Ampak… kaj pa rastline?. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 109
  • Ampak… prehranjevanje z živili živalskega
  • izvora je tradicija. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 115
  • Ampak… ljudje smo na vrhu prehranjevalne verige . . . 119
  • Ampak… poznam vegane, ki stalno
  • pridigajo (ali so dvolični). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 121
  • Ampak… ali ni moja hrana stvar moje izbire? . . . . . . . . 122
  • Ampak… zelo sem zaposlen, zato mi je bolj
  • praktično pograbiti hamburger. . . . . . . . . . . . . . . . . . . 123
  • Ampak… živali jedo druge živali. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 125
  • Ampak… res se ne bi mogel odpovedati svoji
  • najljubši jedi. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 127
  • Ampak… družinski člani in prijatelji bodo nesrečni,
  • če neham jesti hrano živalskega izvora. . . . . . . . . . . . . 130
  • Ampak… partner se mi ne bo pridružil. . . . . . . . . . . . . . 135
  • Ampak… ali ni vegansko prehranjevanje
  • zapleteno in drago?. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 137
  • Ampak… prestar sem za spremembo . . . . . . . . . . . . . . . . 141
  •  Ampak… premlad sem za spremembo. . . . . . . . . . . . . . . 142
  • Ampak… kaj če ne morem takoj opustiti vseh živil
  • živalskega izvora?. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 143
  • Ampak… ali ni odločitev za bolj »humano« proizvedena
  • živila živalskega izvora zadosten prvi korak?. . . . . . . 144
  • Ampak… ali ni vegetarijanstvo zadosten prvi korak?. . . .147
  • Ampak… če spoznam, da ne morem več jesti hrane
  • živalskega izvora, ali sem moralno zavezan
  • opustiti uporabo živali za vse namene?. . . . . . . . . . . . 148

 

III. Sklep . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 151

  • Dodatno branje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 155
  • O veganstvu (vključno z recepti, prehranskimi
  • informacijami in viri veganskih izdelkov). . . . . . . 155
  • O etiki v zvezi z živalmi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 155
  • O prehranskih in medicinskih temah: . . . . . . . . . . . . 156



978-961-93393-6-7 https://www.cangura.com/media/catalog/product/cache/1/small_image/b0c758deab8348667aa0ba244803f14b/p/o/pozitiv_ice_2.jpg 978-961-93393-6-7
15.9 EUR 2020-07-11 Zaloga: Na zalogi

Etika v kuhinji: ali je prav jesti živali?

Etika v kuhinji: ali je prav jesti živali? Anna Charlton Gary L. Francione

Cangura zlatnik Z nakupom boste pridobili 79 zlatnikov = 0,79 €.
»Načeloma se vsi strinjamo, da je napačno povzročati živalim »nepotrebno« trpljenje in smrt. Kako torej lahko upravičimo dejstvo, da vsako leto ubijemo milijarde kopenskih živali in rib za hrano? Najboljši izgovor, ki se ga lahko domislimo za nepredstavljivo količino trpljenja in smrti živali, je, da so okusne. Uživamo v okusu hrane živalskega izvora. Toda, ali se to razlikuje od zagovora ljubitelja pasjih bojev, ki pravi, da pasje boje upravičuje njegov užitek ob gledanju? Ta knjiga pokaže, da med navedenima stališčema ni nobene razlike, vsaj ne v moralnem smislu.«
Cena: 15,90 €

Podrobnosti artikla Etika v kuhinji: ali je prav jesti živali?

ISBN 978-961-93393-6-7
Leto izdaje 2014
Število strani 164
Dimenzije 12 x 17
Vezava Mehka vezava
Izdal Založba Planet
Avtor Anna Charlton
Gary L. Francione

O avtorju Etika v kuhinji: ali je prav jesti živali?

Napišite svoj komentar

Povprečna ocena
5
(0)
4
(0)
3
(0)
2
(0)
1
(0)
Vaša ocena
Cangura zlatnik Pridobite 100 zlatnikov za pisanje kvalitetnih komentarjev (opomba: komentarje bo potrjevalo naše uredništvo).